Quantcast
Radio1_v_zivo


Iskren zapis zdravstvenega delavca, ki dela na COVID oddelku: ''KATASTROFA!''
Slovenija | 24. 10. 2020 13:08
Po Facebooku je zaokrožil zapis Roka Sojerja, ki je zapisal, kako poteka delo na Covid oddelku
Ključne besede:     zapis    iskreno    zdravstvo    koronavirus    Rok    Sojer    delo    brutalno    ukc
Foto: Facebook Rok Sojer

Po Facebooku je zaokrožil zapis zdravstvenega delavca, Roka Sojerja in njegov pogled na trenutno stanje v bolnišnici. Iskreno je povedal, kako je v tem času delati na Covid oddelku, kako se počuti, kako težko je delati v teh razmerah in kaj vse morajo delavci pretrpeti. Njegov zapis bo morda številnim Slovencem odprl oči. 



Prilagamo celoten zapis, povzet po besedah Roka Sojerja, z malce popravki za lažje branje.

Trenutna situacija v zdravstvu z 1 besedo: KATASTROFA

Naj približno opišem moj urnik dela na covid oddelku v 12-urni izmeni.

Ob 6:00 pridem pred porodnišnico, kjer parkiram avto in plačam vsak dan najmanj 3 EUR iz lastnega žepa, ker UKC-LJ svojim zdravstvenim delavcem (SMS, ZT) ne omogoča brezplačnega parkirnega mesta, kar je sramota glede na ves pokraden denar in korupcijo, ki se dogaja v zdravstvu.

Nato je ob 6:30 predaja službe, ki traja cca 15 minut. Po predaji se oblečem v ''marsovca'' (zaščitna očala, maska, rokavice, predpasnik ... zalimam si še predele, ki so izpostavljeni in so odprti ter jih zaščitna oprema ne pokrije v celoti, se preobujem in grem po sobah v katerih so pacienti.

Najprej vsem sladkornim bolnikom izmerim krvni sladkor, ker zdravniki hočejo to imeti najprej za pregled ter vitalne funkcije. Potem se lotim jutranje nege in umivanja.

Po 1 uri ti pod plaščem ter vso zaščito, ki ne diha, rata že peklensko vroče in bi rad naredu požirek vode ampak ne moreš, ker to bi pomenilo, da rabiš vse sleči, iti iz rdeče cone ven in potem spet na novo vse obleči nazaj, kar bi pomenilo izgubo najmanj 10 minut, ki jih pač nimaš, ker pacienti čakajo, da jih urediš in zato si rečeš, da boš pač še malo žejen in delaš naprej. 

Sčasoma te prime tudi na WC in spet premišljuješ o tem ali imaš tistih 15 minut ali ne, da se greš odžejat in na WC in zopet se odločiš da potrpiš, ker še vedno nisi naredil vsega kar moraš in poštimal vsega pri pacientih, ker je dela preveč, delavcev pa premalo. Delaš naprej.

Medtem, ko deliš vso terapijo, ki si si jo prej pripravil za vse paciente, pride že zajtrk, ki ga razdeliš, ampak ne jejo vsi samostojno, zato pač nahraniš tiste, ki sami niso sposobni.

Skupaj si že približno 3 ure v plašču, skuhan, sparjen, žejen, tišči te vse kar te lahko, ampak jebiga delo mora teči naprej. Ko nahraniš ljudi, se vrneš na prejšnje delo, ki ti ga še vedno ni uspelo dokončati, ker ga je preveč.

Končno poštimaš vse in si misliš, zdaj grem končno lahko še jaz pit in na stranišče ter nekaj pojest. Ampak žal ne moreš, ker na poti, ko želiš ven, vidiš zvonec nad sobo, kar pomeni, da nekdo nekaj želi ter greš pogledati in notri pred tabo stoji dementen pacient, nag, namazan z blatom, polit z lastnim urinom in kriči nate.

Zopet daš svoje potrebe na stran in postaviš pred sebe pacienta in njegove potrebe. Pomiriš ga, umiješ ter urediš. Vmes, ko ga umivaaš, poslušaš žaljivke z njegove strani, se 2x umakneš, ko te hoče okoli kepe in hkrati že stiskaš noge skupaj, da ti ne uide v hlače, ker pač tebe tudi že pošteno tišči na wc.

Ko ga zrihtaš in ko že misliš, da boš prišel na vrsto ti in da lahko slečeš plašč in vso zaščitno opremo ter greš končno lahko piti in na stranišče, zopet zvonec.
Nekdo spet nekaj rabi.

Greš pogledati na hodnik, nad katero sobo sveti lučka in ko vidiš razmišljaš in tuhtaš, kaj za vraga bi rabil pacient v tej sobi, saj si že vse naredil, ampak greš itak pogledat. Prideš v sobo in vprašaš, kaj želi in odgovor je, če lahko dobi še malo vode, ker je tisti kozarec, ki si mu ga nalil pred pol ure že popil in je zopet žejen.

Misliš si ''ja, tudi jaz sem že žejen in premočen, na wc me tišči in lačen sem,'' ampak seveda tega ne rečeš naglas, ampak rečeš seveda bom nalil ter s polnim nasmehom naliješ tisti kozarec vode in kar seda hitro odhitiš iz sobe. Po 4 urah slečeš s sebe plašč, daš s sebe totalno premočeno uniformo in vso opremo, greš piti, na wc ter nekaj pojest.

Seveda, če si nisi prinesel hrane s sabo, boš lačen, ker če delaš na covid oddelku, ti ne pustijo med delom zapuščati delovnega mesta in iti v trgovino iskat malice ali pa da bi ti iz kuhinje iz kliničnega centra nekaj pripeljali, saj se zgovarjajo na to, da dobšš plačano.

Naj povem koliko dobimo plačano. Na 12 urno izmeno nam pripada 1 malica v vrednosti 3,5 EUR.

3,5 EUR za malico v 12 urah!?

Toliko nas cenite tam zgoraj, da si moramo najprej plačati parkirišče ter nam v 12 urah date 3,5 EUR za malico in mislite KAJ!?!? Da smo zadovoljni in veseli!? NE nismo!!

No, da nadaljujem ...

Kmalu pride že kosilo za paciente, ter znova tlačiš na sebe tisti polivinilast plašč in vso opremo. Zopet jih nahraniš, vsem razdeliš opoldansko terapijo, narediš nego, zmeriš vitalne, krvni sladkor, sprazniš urinske katetre, poaspiriraš tiste ki jih moraš, daš inhalacije, sprejmeš nove paciente, ki ti jih pripeljejo na oddelek, tistim ki več kot 3 dni niso odvajali blata daš svečke. itd.


Po parih urah dela v zaščitni opremi je zopet čas, da lahko slečeš premočeno uniformo ter greš nekaj spiti in pojesti (če si si seveda prinesel s sabo). Sledi večerja za paciente, deljenje večerne terapije, merjenje vitalnih funkcij itd. Nato pride nočna ekipa za 12 ur, potem pa si zjutraj zopet na vrsti ti.

In tako 3 dni zapored.

Je to človeško?

Tako delaš z nekom, ki ga spoštuješ?

To so nečloveški pogoji, nepošteno plačilo in neprimeren odnos do zdravstvenih delavcev.

Z eno besedo KATASTROFA.

Če ne mislite odgovorni izboljšati pogojev v zdravstvu, se ne čudite izgubi še preostalega zdravstvenega kadra, zmanjšani kakovosti dela in nezainteresiranosti za to delo.

Zdaj grem pa spat, ker moram čez 8 ur spet na šiht!