''To, da sem zbolela za Covid-19, je nekaj najboljšega v mojem življenju!'' je stavek, ki šokira, dokler ne izveš zakaj!

21. 10. 2020 ob 07:30 Poslušalka morala z družino v karanteno in spoznala, da je družina bolj pomembna, kot služba Ključne besede: koronavirus, covid-19, poslušalka, pismo, šokantno, karantena, družina, služba, ljubezen, združitev Pisala nam je poslušalka Martina, ki nam je s svojim pismom odprla oči. Šokirala nas je že s tem, ko je nad pismom napisala, da ji je koronavirus spremenil življenje in to na bolje! Sprva smo mislili, da se šali, nato pa prebrali pismo do konca ... To pa je navdihujoče! Zdravo, Radio 1 ...Z vami bi rada delila svojo zgodbo. Smo v času, ko je zaradi epidemije vse črnogledo in žalostno, a če pogledaš iz druge plati, je lahko to čas, ki ga izkoristimo za tiste, ki jih imamo najraje. Le pomislite, kdaj ste bili nazadnje toliko doma, kot sedaj, ko morate biti? Jaz nikoli! No, pa pojdimo k moji zgodbi ...Vem, sliši se bizarno, če nekdo reče, da se je okužil s Covid-19 in je bil zaradi tega vesel! Vendar preden me začnete obsojati, naj vam povem, da je bolezen treba jemati resno in ni nekaj, s česar bi se delali norca. Meni je spremenila življenje za to, ker sem končno spoznala, da so trenutki z družino bolj pomembni, kot to, da cel dan posvečam delu in mislim le na zaslužek. Okužila sem se poleti. Kriva je bila moja 22-letna hči, ki sva jo z možem pustila, da je šla žurat na Hrvaško. In tako je po prihodu domov okužila mene, moža in še mlajšega, 15-letnega sina.Dva dni po tem, ko se je vrnila, je dobila visoko vročino in rekla, da jo bolijo pljuča. Takoj sem pomislila na korono. Dala sem jo testirati in res je bila pozitivna. Zatem smo se testirali še ostali trije in le pri sinu je bil test negativen. Kljub temu smo šli vsi v karanteno. Začela me je grabiti panika, kaj bo z mojim delom? Kako bom delala od doma, ko pa moram večinoma stvari storiti na delovnem mestu, kjer imam vse potrebno za delo. Seveda lahko nekaj stvari opravim tudi doma na računalniku, pa vendar je pisarna in delo z ljudmi nekaj, kar je moje poslanstvo. Kako bomo zdaj vsi štirje doma?! V glavi se mi je rojilo na tisoče vprašanj. Kako bom bila nonstop doma, če pa nisem vajena?! Nisem si znala predstavljati, kako je noč in dan živeti z družino. Se sliši čudno? Seveda se!Namreč naj vam povem, da sva z možem strašna deloholika. Mož ima svoje podjetje in skoraj ni dneva ali vikenda, ki ga ne bi preživel v pisarni - lahko bi rekli, da mu tam manjka le še postelja in zobna ščetka, kolikor vem, copate že ima.Jaz sem prav tako zaposlena pri podjetju, kjer veliko hodimo po terenih in sejmih po tujini. Teh je bilo letos veliko manj, a smo kljub temu imeli ogromno dela. Kot družina nismo šli skupaj na dopust že več kot 5 let in prepričana sem bila, da otroka to razumeta: ''Oči n mami morata delati, da bosta lahko vidva lepo živela,'' je bil moj klasičen stavek, nato pa sem vsakemu v roko pomolila 100 EUR, češ kupita si kaj. Vedno sem mislila, da je denar tisti, ki kupi srečo, dokler me ni ''ujela'' bolezen. In še enkrat - hvala koronavirusu, da sem spregledala ...No, nadaljujmo. Kot sem že omenila, nismo dopustovali več kot 5 let. Otroka gresta običajno na morje s svojimi prijatelji ali k babici in dedku, ki živita na slovenski obali. Oba z možem si prizadevava, da bi jima omogočila čim boljše življenje. V današnjih časih je težko, da si otrok kaj sam ustvari, ko pa so cene najemnin in ostalih stvari tako visoke. Nekateri pravijo, da je to potuha, jaz pa menim, da če želim, da otroka čimprej greta od doma in se osamosvojita, morajo pač starši (če le lahko) nekaj prispevati. In tako z možem delava noč in dan, da bova na stara leta lepo živela. Na stara leta? Ja, v sedanjosti pa sva čisto pozabila, kaj pomeni živeti in kaj je družina oz. dom!Nimava slabih plač in lahko iskreno povem, da bi si lahko privoščila marsikaj. Pa si ne! Zakja? Ker nenehno delava in nimava časa trošit. Če je le možno, delava tudi v nedeljo in za praznike. Otroka sta že vajena biti sama doma, poskrbeti zase in živeti tako, kot želita. Vse do karantene sem mislila, da jima tako tudi ustreza, motila sem se. Vsak najstnik si želi biti sam, sem si mislila, dokler nas ni korona priklenila v hišo. Življenje mi je obrnilo na glavo. Totalno!Imamo tudi čistilko, ki pride k nam 3 x na teden, ko smo šli v karanteno, smo jo za nekaj časa odslovili. Ugotovila sem, da bom mogla dejansko skrbeti za družino. Kuhati, pospravljati, čistiti ... Prve tri dni smo bili vsi zelo slabi in veliko preležali. Jaz sem brala, mož je gledal televizijo in zraven delal za službo. Tudi sama sem opravila nekaj telefonskih službenih klicev. Zatem pa me je v sobo poklicala hči in me prosila, če ji skuham čaj. Ne vem, kdaj sem ji nazadnje skuhala čaj. Ne vem, kdaj sem jo nazadnje pokrila za lahko noč in jo poljubila. V tistem trenutku, ko je vsa onemogla ležala v postelji in mi rekla: ''Hvala, mami, ker si tu!'' me je nekaj pri srcu stisnilo. Pogledala sem jo in videla, kako je že odrasla. Kam je šel ves ta čas?!? Kje sem bila, ko je hči odraščala. Kar slabo mi je postalo. Ne vem, kdaj sem nazadnje pogledala sinovo nalogo iz matematike in mu čestitala za vse pozitivne ocene. Ne vem, kdaj sem ga nazadnje pohvalila za karkoli. Žalostno! Ne vem, kdaj smo nazadnje kot družina sedeli za mizo, jedli kosilo in se pogovarjali o tem, kaj se nam je zgodilo čez dan. O, moj bog! V tistem trenutku sem odšla v kopalnico in se  zjokala kot še nikoli. Glavo sem zakopala v brisačo in jokala ... Lagala bi, če bi rekla, da mi ni pasalo. Počutila sem se, kot da gre nekaj težkega ven iz mene, hkrati pa sem v sebi občutila veliko žalost in praznino. In tako so minevali dnevi, ko smo bili zaprti v hiši. Mož je pripravljal zajtrk, saj sta otroka še kot majhna  oboževala njegove palačinke. Jaz pa sem poskrbela za kosilo. Moja posoda je bila čisto nova, skoraj nedotaknjena. Nikoli nismo jedli doma, večinoma zunaj, otroka pa na bone. Zdaj se je vse spremenilo - koronavirus nas je združil!Zvečer smo si skupaj pogledali celo film, jaz pa sem pripravila kokice. Ko sem v obraz pogledala hčerko in sina, ki sta kljub bolezni, žarela od sreče, sem ugotovila, da je pravo bogastvo v resnici družina in ne služba. Vsa ta leta so šla mimo in jaz, sem jih vrgla stran. Dva odrasla otroka, ki nista imela starševske ljubezni, ker sva bila z možem prepričana, da je denar tisto, kar otroci rabijo, da so srečni. Pa so res?Koronavirus je marsikoga prizadel in pahnil v veliko revščino, nas pa je združil. Za celih 14 dni, morda kakšen dan več smo bili prava družina. Z možem sva celo prebelila dnevno sobo in pospravila klet. Vsak dan smo jedli kot družina in vsak dan smo bili drug ob drugem. Kako žalostno je to, da nas je morala bolezen združiti! Kako žalostno, da si pri zdravi pameti nismo vzeli časa drug za drugega - no, da si MIDVA Z MOŽEM nisva vzela!Ko se je karantena bližala koncu in je bil čas da se vrneva v službo, je prišla hčerka do mene in mi rekla nekaj, česar ne bom pozabila nikoli:''Mami, hvala da sem te lahko spet imela ...''Objeli sva se in veste kaj??? Od tega avgusta naprej, sva z možem skoraj vse vikende doma! Res da še vedno delava od doma, ampak sva doma. Vsaj 2x na teden pa smo se dobili kot družina in šli jesti skupaj. Zdaj, ko je znova vse zaprto, pa si organiziramo tako, da si kaj skuhamo doma - pa magar samo špagete ali juho z vrečke.Res, da so težki časi, ampak izkoristite jih za to, da ste s tistimi, ki jih imate najraje. Tega vam ne more vzeti nihče!