Radio1_v_zivo


Rejniki so jo obtožili, da zlorablja deklico! RESNICA te bo pretresla!
Slovenija | 2. 7. 2020 10:31
Zgodba Slovenke, ki ji življenje ni prizanašalo!
Ključne besede:     rejništvo    zlorabe    sodišče    pisma    poslušalcev
Iskrena izpoved naše poslušalke

Pisala nam je poslušalka, ki ji življenje ni prizanašalo. S svojo iskreno zgodbo bi rada navdahnila vse ženske,dekleta pa tudi moške, ki imajo podobne življenjske izkušnje, da najdejo moč v sebi in nikoli ne obupajo! Pogumno in zelo pozitivno!

Pozdravljeni.

Pišem vam v upanju, da objavite mojo zgodbo, ki lahko navdihne in opogumi mnoge. V življenju moramo mnogi prestati marsikatero oviro in težko preiskušnjo a le od nas samih je odvisno kako se bomo z njo soočili. Jaz sem se odločila, da imam dovolj negativnosti in vse moje izkušnje obrnem v zgodbo moči in pozitivne volje, da se poberem in končno zaživim svoje sanje.
Moja zgodba je taka.
Že celo življenje sem odrinjena na stran. Rodila sem se z zajčjo ustnico, zaradi katere se je mama že v porodnišnici spraševala, ali naj me odda v rejništvo. Vendar se je odločila, da me obdrži in mi s to odločitvijo vzela prva leta brezskrbnega otroštva. V naši družini sta imela vajeti v rokah alkohol in nasilje. Oče je bil velik alkoholik in bila sem priča nasilju do mame skoraj vsak dan. Sama sem praktično skrbela zase. Denarja ni bilo, zato sem bila velikokrat lačna. Pri sedmih letih sem odšla v prvo rejniško družino. Ker sta bila starša brezposelna, smo živeli s pomočjo socialne podpore, ki pa je bila zelo nizka. Oče je občasno delal v sosednji gostilni, a za svoje delo velikokrat ni dobil plačila. Pri sedmih letih sem tako na pobudo centra za socialno delo odšla živet k prvi rejniški družini, v kateri sem preživela tri leta. Tam smo živeli jaz, enako star deček ter tri leta mlajši deček. Živeli smo v hiši skupaj z rejničino hčerjo, ki je imela dva otroka. Rejnika sta imela strog red. Otroci nikoli nismo smeli brez dovoljenja vzeti kaj iz hladilnika ali omare, v sobi smo lahko samo spali, čez dan so bile naše sobe zaprte, rejnica nam je izbirala oblačila, veliko smo morali pomagati okoli hiše ter pri gospodinjskih opravilih. Ob vsaki kršitvi dogovorov smo bili kaznovani, tudi z odtegnitvijo večerje … Ko se je rejnica upokojila, smo morali oditi drugam. Poiskali so mi drugo družino. V omenjeno družino je istočasno kot jaz prišla živet še od mene pet let mlajša deklica. Z rejnikoma se nisva dobro razumeli, saj sta imela svoj način mišljenja, ki sta ga hotela vsiliti tudi nama. Pogosto je med nami že zaradi majhnih težav izbruhnil hud spor. Rejnika sta si pogosto ustvarila mnenje, da sem nekaj naredila, in pri tem vztrajala toliko časa, dokler nisem potrdila njunih domnev. Tako sta denimo trdila, da se z mlajšo deklico skrivaj otipavava. Nekega večera sva si z deklico v sobi pod mizo naredili šotor, zakrili sva ga z rjuhami in se v njem igrali s plišastimi igračami. Najino igro je zmotil rejnik in mi ukazal, naj takoj pridem v dnevno sobo. Nato me je vprašal, kaj se z deklico igrava. Povedala sem, da imava igrače in da se igrava živalski vrt. Rejnik ni verjel mojim besedam in je še naprej vztrajal, naj vendarle povem po pravici. Bila sem zelo zmedena, saj nisem vedela, kaj želi slišati od mene. Ko sem ga vprašala, kaj naj bi po njegovem mnenju počeli, je rekel, da ve, da sva se otipavali in da sem bila gotovo jaz tista, ki se je te igre spomnila. Čeprav sem jokala in zatrjevala, da njegove domneve niso resnične, ni nič pomagalo. Na koncu, ko nisem več prenesla njegovega pritiska, sem rekla, da ima prav in da sem lagala, čeprav nisem. Rejnik je dejal, naj se to ne ponovi nikoli več in tako je bila zgodba zaključena. Vsaj tako sem mislila. Čez nekaj dni smo zopet načeli omenjeno temo pogovora. Rejniku sem morala povedati, kje sem »te stvari« videla. Najprej sem rekla, da v revijah, vendar mi rejnik ni verjel. Vztrajal je pri tem, da je nekdo »te stvari« moral početi meni. Kot vedno sem govorila resnico, ki pa ni bila uslišana. Zadeva je prišla tako daleč, da sem na koncu podlegla njegovim pritiskom in potrdila, da je bil storilec domnevnega spolnega nasilja nad menoj moj oče. Ker sem imela bujno domišljijo, sem si seveda izmislila zgodbo, kako naj bi se zloraba odvijala. Zadeva je seveda prišla do sodišča, saj sta rejnika podala izjavo na center in ta je sprožil postopek naprej do sodišča. Počutila sem se nemočno, krivo, saj sem vedela, da ne govorim resnice oz. da lažem samo zato, da bi ugodila rejnikoma in ostalim, ki so moji izmišljeni zgodbi verjeli. Na mojo željo ter seveda tudi na pobudo rejnikov so me premestili v družino, kjer sem preživela do svojega 24. Leta. Te družine ne bi zamenjala za nič na svetu. Na začetku smo imeli precej težav, saj sem bila svojeglava, glasna, mučilo me je tudi domotožje. Prejšnja rejnika sta mojima sedanjima rejnikoma povedala zgodbo o otipavanju ter domnevni zlorabi s strani očeta. Rejnica me je skrbno opazovala in kmalu ugotovila, da v moji zgodbi nekaj ni v redu. Od vsega začetka sem vedela, da ji lahko zaupam, zato sem ji kmalu povedala resnico, ki pa je bila slišana in sprejeta. Na srečo so tudi na sodišču verjeli, da sem lagala, in tako moj oče ni odšel v zapor. Občutki krivde, ki so me preganjali, so v meni zbudili strah, jezo, žalost. Nisem si upala poklicati očeta in se mu opravičiti. Nekega dne pa sem to naredila, in ko sem slišala besede očeta, da me razume in da mi ne zameri, se mi je odvalil ogromen kamen od srca. Od takrat naprej je bilo vse bolje, tudi moje vedenje je sčasoma postalo primernejše. Zato je bilo potrebnih ogromno ur pogovorov z rejnico, ki mi je vedno kazala pravo pot in me učila, kaj je prav in kaj ne. Šele tu sem izkusila, kaj je to prava družina.
Potem sem spoznala njega, za katerega sem mislila da je pravi. Imela sem veliko razmerij, saj sem vedno hotela svojo vrednst dokazati z moškim. Tako so se razmerja začela in kobčala in hitro sem našla zamenjavo... Bila sem odvisna od odnosov... Pri 24tih sem zanosila in moje sanje so se mi uresničile. Dobila sva sina, ki je sedaj star štiri leta. Kupila sva tudi hišo, jo popolnoma obnovila v njin sanjski dom. Toda tu se je vse podrlo. Leto dni nazaj se je najina skupna pot končala... Zaljubil se je v prijateljico in tega enostavno nisem prenesla... Cele dneve je bil z njo, spal je pri njej ter ji pisal sporočila, ki jih meni v celih 5.letih ni. Ko je dokončno počilo, sva odšla vsak na svojo pot. Sanjsko hišo je obdržal on, jaz pa sem se preselila v najemniško stanovanje.
Tu sem se odločila za novo življenje, dovolj imam porazov, odločena sem da me to nebo podrlo ampak ojačalo. Zato sem se odločila, da mojo zgodbo delim z javnostjo, da pokažem, da se s trdno voljo premaga vse. Zdaj živim za sina in zato, da sama sebe utrdim in pretrgam stare vzorce.
Ker vem, da gre ogromno ljudi skozi podobne izkušnje, jih želim navdihniti, da najdejo moč v sebi in se dvignejo ter zaživijo polno življenje.

Močna in odločna v zmago
????