Radio1_v_zivo


Žalostno | 25. 1. 2019 3:18
SRAMOVAL SEM SE SVOJE MAME: Pustila mi je pismo in v njem razkrila kruto resnico, ki me je zadela v dno duše ...
Zgodba o sinu, ki se je sramoval svoje mame, ta pa mu po smrti razkrije resnico
Ključne besede:     mama    sin    oko    sramota    ljubezen    pismo    zasmehovanje    žalostno
Vzemi si čas za svoje bližnje, da ti čas ne vzame njih

Zgodbo smo zasledili na  spletni strani, kjer pišejo o življenjskih lekcijah, ki si jih velja zapomniti. Ta zgodba govori o sinu, ki se je sramoval svoje matere in je nikakor ni sprejel v svoje življenje. Gre za zgodbo, ki ti da misliti in ob prebiranju zagotovo ne ostaneš ravnodušen. Ljubi svoje bližnje in jih spoštuj vsako minuto, saj nikoli ne veš, kdaj jih boš izgubil ...


Sramoval sem se svoje mame oz. lahko rečemo, da sem jo celo sovražil. Bila je kuharica na moji šoli in takrat sem si želel, da je ne bi poznal. Spomnim se dne, ko me je prišla med malico pozdraviti v razred i in takrat sem mislil, da se bom pogreznil v zemljo. Kako mi je lahko naredila, kaj takega? Ignoriral sem jo in se delal, da je ne poznam. Kasneje, ko je zapustila razred, so me sošolci začeli zafrkavati, češ, kakšno mamo imam: ''Fuj, tvoja mama ima samo eno oko!''

Bolelo me je in želel sem si, da ne bi delala na šoli in bi lahko normalno živel. Naslednji dan sem ji zabičal, da naj mi ne hodi blizu, saj me je sram in se potem sošolci iz mene delajo norca. Drznil sem ji celo reči: ''Ne hodi mi blizu, ko sem s prijatelji ali sošolci, bolje, da takrat izgineš!''

Pogledala me je z globoko žalostjo v očeh, a ni rekla ničesar. Nisem razmišljal kaj govorim in kako sem jo z besedami prizadel. Izustil sem kar mi je padlo na pamet in se ji nikoli opravičil, ona pa je le mirno gledala.

In tako so leta minevala in sem odrasel. Končno sem odšel stran od mame. V življenju sem se naučil veliko in vedel, da je treba za svoje cilje garati. Odselil sem se v večje mesto, dobil dobro službo, se poročil, kupil hišo in dobil otroke. S svojim življenjem sem bil zadovoljen. Prišel pa je dan, ko me je nenapovedano obiskala mama, da bi videla svoje vnuke in kako mi gre. Nisva se videla več let in nikoli v življenju še ni videla svojih vnukov. Otroci so se ji začeli posmehovati, jaz pa sem jo nadrl, zakaj se ni najavila da pride in kako si drzne priti ter strašiti moje otroke. Nagnal sem jo. 



''Oprostite, ker sem prišla v napačno hišo,'' je rekla in odšla. Čez nekaj dni pa sem prejel pismo, da imamo obletnico mature, zato sem se odločil, da spakiram in grem v kraj, kjer sem obiskoval šolo. Peljal sem se mimo svoje rojstne hiše in zagledal sosede, ki so mi rekli, da je mama umrla. Predali so mi njeno pismo, ki ga je napisala tik pred smrtjo, a me ni preveč ganilo do trenutka, ko sem ga odprl. Pismo me je zadelo v dno duše in takrat je bilo prepozno:

''Dragi, moj sin! Ni dneva, ko ne bi pomislila nate. Opravičujem se ti, ker sem nenapovedano prišla do tvojega doma in prestrašila otroke. Presrečna sem bila, ko sem slišala, da si uspel v življenju in ti gre dobro. Morda se boš kdaj vrnil v svoje rodne kraje in boš dobil tole pismo in če ga boš bral, nisem več živa. Žal mi je, da si se me celo življenje sramoval in sem ti bila v sramoto. Veš, nikoli ti nisem povedala tega in mislim, da je zdaj čas, da spregovorim. Ko si bil še čisto majhen, si izgubil eno oko. Kot mama, ki ne prenese, da otrok trpi in bi zaradi enega očesa bil zasmehovan, sem obiskala zdravnike in moje oko so odstranili ter ga vstavili tebi. Bila sem tako ponosna in presrečna, da boš svet videl tako, kot ga jaz ne bom nikoli ... Z ljubeznijo, tvoja mama''.