Strla mu je srce in mu rekla, da ga zapušča. Vprašal jo je, kaj lahko naredi, da si premisli. Postavila mu je TA pogoj

27. 11. 2018 ob 09:43 "Bi naredil to zame?" Ključne besede: ločitev, mož, žena, ljubezen Na spletu smo naleteli na viralno zgodbo ženske, ki se je naveličala svojega moža in mu to tudi povedala. To so njene besede.   Sem zelo čustvena ženska in izjemno občutljiva, ko pride do komunikacije ter zveze. Rada imam romantične trenutke, kot ima majhna punčka rada sladkarije. Moj mož je popolno nasprotje, njegova trdnost, pomanjkanje empatije, brez občutka za romantiko ... uničuje mojo ljubezen do njega.   Nekega dne sem se odločila, da mu sporočim svojo odločitev. Odločitev, da želim ločitev.   "Zakaj? me je vprašal šokirano." "Dovolj mi je, naveličana sem ... to je pač to!"   Celo noč ni spregovoril niti besede, nekajkrat si je tudi prižgal cigareto. A spregovoril ni nič. Kot da mu ni mar. Moje razočaranje se je še poglobilo. Tukaj je bil moški, ki ob takšni novici ne zmore niti ene same čustvene reakcije . Kaj sploh lahko pričakujem od njega? Nato me je končno vprašal:   "Kaj lahko naredim, da si premisliš?"   Nekdo mi je nekoč dejal, da je zelo težko spremeniti osebnost nekoga. A vseeno sem želela spremembo, nekje globoko v sebi. Nato sem ga pogledala v oči in mu povedala: "Recimo, da si noro želim rožo z vrha gore, oba bi vedela, da če mi jo odtrgaš, bi zato moral umreti, bi naredil to zame, bi mi prinesel to rožo?"   Odvrnil mi je: "Povedal ti bom jutri zjutraj... Moje upanje je kar umrlo."   Naslednje jutro sem se zbudila, a postelja je bila prazna. Nato sem na jedilni mizi opazila papir z njegovo pisavo, pod kozarcem mleka, na katerem je pisalo: "Ne bi šel po tisto rožo, ampak dovoli mi, da ti pojasnim ... Prvi stavek mi je strl srce, a sem brala naprej ..."   “Ko se tvoj računalnik pokvari, ker si na njem zopet naredila pravo zmešnjavo  ter jočeš in si živčna pred zaslonom, ga vedno še isti dan popravim. Uporabim svoje prste.   Vedno, ko pozabiš zakleniti hišo, sem jaz tisti, ki se vrne nazaj. Uporabim svoje noge.   Rada imaš, da potujeva, a se vedno zanašaš na moje oči, da te vodijo.   In ko imaš vsak mesec krče, uporabim svojo dlan, da ti je bolje.   Rada se zadržuješ v hiši, mene pa je strah, da bi postala depresivna. Zato vsak dan izbrskam nove šale, da bi te nasmejal in ti ne bi bilo dolgčas.   Vedno si za računalnikom in si uničuješ oči, zelo slabo vidiš – a jaz skrbim za svoje oči, da ko bova stara, da ti bom lahko povedal kakšne barve so rože, ko bova šla mimo njih.   Ampak moja draga, če po vsem tem nisi prepričana, da te imam rad, potem nočem pobrati te rože zate in umreti, ker očitno ne bi bilo niti to dovolj.”   Moje solze so takrat razmočile pismo in razmazale črnilo.   “Zdaj, ko si prenehala z branje … če si zadovoljna z mojim odgovorom prosim odpri vrata, ker stojim zunaj. Prinesel sem ti tvoj najljubši kruh in sveže mleko …” Tekla sem do vrat, kjer sem ga zagledala in močno objela.   Pustila sem tole rožo za sabo, kajti vem, da je to moški, ki vsak dan zelo skrbi zame in mu je še kako mar, a jaz trapa tega nisem opazila!   To je življenje, včasih pozabimo na tisto kar imamo, a želimo vedno več, brez hvaležnosti.   Ljubezen je pa v resnici v majhnih rečeh, le opaziti jo morate!