Radio1_v_zivo


Žalostno | 5. 11. 2018 3:04
Srce parajoče pismo mame, ki je izgubila sinčka v prometni nesreči, za katero je bila kriva sama
Nasvet ženske in mame, ki se ji je podrl svet: "Pazite na njih!"
Ključne besede:     tragedija    smrt    otrok    prometna nesreča    pismo

Ashley Grimm je izgubila sina v prometni nesreči. Ona je bila tista, ki je vozila. Vedno je pazila. Le tokrat je za sekundo odtavala z mislimi. Za sekundo. In te sekunde ne more dobiti več nazaj. Zbrala je pogum ter svojo grenko izkušnjo delila s starši na Facebooku.

 

"Kot nekateri že veste, doživela sem največjo grozo, ki lahko doleti mamo. 2. julija sem izgubila sina v strašni prometni nesreči. Jaz sem vozila. Odpeljala sem z bencinske črpalke, preverila vsako zaponko na otroških sedežih in začela peljati po vijugasti cesti proti domu. 

 

Za mojega sina je bilo značilno, da se je rad odvezal v avtu ("Flash nima pripetega pasu, in jaz sem Flash, mami!"). Poskušala sem z različnimi pasovi na otroških avtosedežih, vendar ni nič zaleglo, kajti on je odpenjanje videl kot izziv za superjunaka in on je bil superjunak, ker mu je to vsakič tudi uspelo. V povprečju sem trikrat ali štirikrat ustavila avto med vožnjo, da bi ga ponovno privezala. 

 

Vozili smo se samo pet minut, ko se je ogromna skala začela kotaliti proti moji poti. Na izbiro sem imela 3 možnosti: poskusiti se izogniti skali, divje zapeljati na nasprotni pas čez dve polni črti, z divjo reko ob strani. Ali se zaleteti v skalo, v druge avtomobile, zapeljati v reko? Tvegala sem in izbrala skalo, morda pa se ji uspem izogniti. Izbrala sem napačno.

 

In ja, on se je že odpel skupaj s svojim osemletnim bratom. (Zamenjala sta sedeža, a sploh nisem opazila). S kombijem sem zadela v skalo in vrglo ga je na rob pečine. Naš kombi za 13 ljudi se je prevrnil in moj sin je v tistem trenutku umrl. Naša življenja so se v trenutku obrnila na glavo. 

 

Mojega sinčka, ki je bil moj ponos in moja sreča, je vzela kruta usoda. Spomnim se krvi, ki je bila povsod kri, jaz pa ujeta na sprednjih sedežih. Borila sem se in borila, nato pa sem se onesvestila. Ko sem se prebudila, sem odpenjala dojenčka z njegovega sedeža (bil je obrnjen na glavo) in skušala spraviti ven iz kombija vsakega otroka (pet otrok je bilo z mano).

 

 

 

Ko sem prišla do Titusa, sem z vso močjo skušala dvigniti težak kombi z njegovega telesca. Moj osemletni sin mi je pri tem pomagal. Videla sem le spodnji del njegovega telesa. Nežno sem ga podrgnila po trebuščku in ga poskušala oživljati, toda bilo je prepozno. 

 

Ne spomnim se več, kaj je bilo potem. Odklonila sem prvo pomoč, ki mi je takoj po prihodu iz naročja vzela mojega mrtvega sina. 

 

Medicinska pomoč je vse moje otroke odpeljala v bolnišnico. Bila sem čisto v šoku. Čez dva dni sem vse videla na Facebooku. Na poročilih so govorili o tem kot bi poročali o vremenu ali kot bi odkrili nek nov planet. Bila sem hvaležna, ker so poročali, da voznica ni bila alkoholizirana ali pod vplivom drog. Toda to ni tisto, kar me boli.

 

Bralci so pod članki o tej nesreči pisali najbolj krute stvari, celo to, kako slaba mati sem in da sem si to zaslužila. Da bi mi morali odvzeti otroke. Najraje bi zakričala. Jim dala vedeti, kako blizu sva si bila s sinom, kako sem se borila za njegovo varnost. Kako sva se vsak večer pred spanjem poljubila za lahko noč in šla v McDonald's vsak vikend. Želela sem kričati, kako je vedno govoril, da sem najboljša mama na svetu. Da mi je zgradil ladjo iz Lego kock, velikokrat zaspal v moji postelji in me pri tem držal za roko z njegovimi majhnimi prstki. 

 

 

 

 

Vendar pa tako ali tako ne bi nihče slišal. Počutila sem se, da moram to napisati za vse Mame, ker bi želela vsako od vas pogledati v oči in vam reči: Pazite na svoje otroke, močno jih objemite in pazite na njih. To je vse, kar želim sporočiti svetu. 

 

Jaz nisem več to, kar sem bila; smrt in izguba spremeni človeka odznotraj. 

 

 

Drage mamice, zapomnite si naslednje: 

 

- Mogoče ni tako pomembno, da pojedo vso špinačo na krožniku. Glejte, kako jejo, vživite se v njihove občutke ... Mogoče vseeno lahko dobijo sladoled večkrat in nič ne bo narobe, če pustijo tisto zelenjavo na krožniku. 

 

- naučite se pretvarjati. Vživite se v njihov svet. Naučite se igrati Xbox z njimi. Občudujte njihovo lepo domišljijo. Pustite jim, da verjamejo, da so zares Kapetan Amerika ali kraljica Elza. Vstopite v njihovo domišljijo, opazujte, kako razmišljajo.

 

- Sprejmite vsak objem in poljub, ki vam ga dajo, četudi je 25. po vrsti, ko odlašajo s spanjem. Močno jih objemite. 

 

- Ustavite se in z njimi opazujte ptice, kamenje, sončni zahod. "Počakaj, mama, počakaj."

 

- Povejte jim, da jih imate radi. Glejte jih v oči in jim to povejte kot da zares to mislite. Dajte jim vedeti, da lahko naredite vse, kar si zamislijo. 

 

- Da, moramo jih naučiti odgovornosti, toda včasih je milost morda pravi način. Morda, ampak morda, ne bodo njihova življenja uničena, če jim kdaj kakšno stvar spregledamo. 

 

- Nikoli ne obsojajte drugih mamic. Ne poznate celotne zgodbe, ne poznate. Preprosto ne poznamo.

 

- Pojdite in objemite svojega otroka. Vpijte njegov vonj, glejte v tisto nedolžno iskrico v njegovih očeh, ki je izgubljena nekje vmes, med otroštvom in odraslostjo. Zares občutite, ko te objamejo. Pustite telefon in glejte jih skozi leče svojih oči, ne skozi leče fotoaparata. Spominjajte se občutka njihovih glav na svojih prsih, njihovih dlani v vaših ter njihovih mokrih poljubčkov na vaših licih. Vzemite jih v vaše naročje še enkrat. Spanje je precenjeno. Poslušajte o Star Warsih, Minecraftih in Disneyevih princeskah še pet minut. 

 

Mamice, močno objemite svoje otroke. Kot da ste blagoslovljene, ker so vam bila zaupana takšna edinstvena, lepa in majhna bitjeca.

 

Iz mojega srca v vaša,

Ashley"

 

© 2015 Radio Pro 1 d.o.o. | Design by Media Design | Splošni pogoji uporabe | Pravila komentiranja | Za glasbenike | Pravila nagradnih iger | Volilna pravila