Radio1_v_zivo


| 19. 8. 2010 10:20
POČITNICE IN POL!
Počitniške prigode poslušalcev Radia 1
Ključne besede:     radio1    počitnice    počitniške    dogodivščine    zgodbe    pripetije    foto    natečaj
Izidor v Stožicah ujel Handanovićev dres
PRENESI DATOTEKO
[email protected]
Hvala vsem, ki ste se odzvali povabilu in z Radiem 1 delili svoje počitniške prigode in fotografije. Vse, ki ste sodelovali, bo Radio 1 nagradil s priložnostnim darilcem.
Jerome Borg si bo poletje zapomnil po izgnanju iz kampa na Pagu:
"V kamp ob Novalji na otoku Pag se nas odpravi 16 fantov (že tretje leto zapored). Imeli smo že rezervirani dve parceli. Se namestimo in začuda nobenih težav z varnostniki kot prejšnja leta ob namestitvi. Ker nas je bilo seveda veliko smo bili težko tiho in zato so nas varnostniki zvečer opozrili vendar ni bilo zapletov.
Tretji dan pa na se zgodi. Čez dan smo na plaži in v barčkih. Pozno popoldne se vrnemo k šotorom in dva kolega se gresta tuširat v kopalnico. Ne vem zakaj, vendar sta šla v enako kabino. En od njiju nekaj pozabi na lijaku in stopi iz kabine nag. V tistem trenutku je bila tam čistilka. Kolega stopi nazaj v kabino. Kmalu za tem začnejo po kabini razbijati varnostniki in ju napodijo iz kopalnice, ker naj bi nadlegovala čistilko (kazanje spolnega uda čistilki, itd ... vendar to ni bilo res). Varnostniki zahtevajo pogovor na recepciji nakar pridrvita dva čudaka v civilu in enega od kolegov brcneta v trebuh, enega pa udarita po obrazu. Na recepciji zahtevajo izselitev iz parcele. Gremo po obrazložitev na recepcijo iz katere parcele, ker smo imeli dve in tam po razmisleku ukažejo iz obeh parcel (na eni naj bi bili problemi, na eni pa prijava neredov). Ukažejo naj v 30 minutah odidemo. Ko je eden od nas hotel poslikati moža v civilu, ki ga je udaril, mu je ta iztrgal telefon iz rok. Kolega ga je hotel prijaviti policiji in zato se odpravi na recepcijo. Ko čudaka v civilu to ugotovita tečeta za njim in mu to preprečita. V tem času pridejo štirje specialci iz policije  s pendreki, ki naj bi nas umirili (zakaj že?). Te naj bi poklical nekdo iz kampa. Ko smo zahtevali pojasnilo, zakaj moramo iz kampa, nam noben ni znal tega obrazložiti. Nekateri varnostniki so bili zelo prijazni, saj so rekli, da ne morejo pomagati in da je to njihovo delo. Največje težave so bile s čudaki v civilu. Rekli so tudi, da ima čistilka, ki naj bi jo nadlegovali, zdaj duševne težave in da mora tablete vzeti. Ko smo se odpravili iz kampa na sosednje parkirišče, da bi tam ostali do jutra, so nas odbesedno odgnali kot živali. Policija je takrat že odšla, a jo je varnostnik spet klical in rekel, da razgrajamo po parkirišču in pijemo pivo, kar pa ni bilo res saj smo se takrat ukvarjali s tem, kje prespati.
Na koncu je žalostno, da se nas niso mogli drugače znebiti kot z lažjo in naslijem. Je bilo pa v drugem kampu veliko bolj zabavno in obveljal je napis, ki smo ga imeli na majicah narejenih za te počitnice: BOLI TE KURAC, VAŽNO DA SE DRUŽIMO."

Elena Jurman nam je zaupala zgodbo o mladem ježku:
"Nekega poletnega večera smo doma na dvorišču našli majhnega ježka,bil je še mladiček. Najprej smo ga nameravali izpustiti, vendar ko mi je zaspal na rokah, ga preprosto nisem mogla pustiti na travi. Vzeli smo ga domov. Dobil je tudi ime, Flip. Nahranili smo ga z mlekom, mu naredili ogrado in zavetje, kjer je preživel noč. Zjutraj sem ga spet vzela k sebi, ga nahranila in takoj po tem je zaspal na moji roki kot dojenček. Bil je tako majhen, da še piti ni znal sam. Ker smo vedeli, da ne bomo mogli za njega skrbet zelo dolgo, smo se odločili, da ga odpeljemo v Azil za prostoživeče živali v Muto pri Slovenj Gradcu. Tam ga je sprejel prijazen veterinar, dr.Golob, ki ga je tudi pregledal in nas pohvalil za odlično opravljeno delo. Ježek je dobil zdravila, sedaj pa se že igra z dvema ostalima ježkoma v zavetišču. Spomladi, ko bo dovolj velik, ga bodo pripeljali nazaj k nam, da ga skupaj izpustimo. Komaj čakam, da ga spet vidim :)"
 
Ina Komljen nam je napisala takšno počitniško zgodbo:
"Kot večina srednješolcev sem skozi počitnice pridno iskala delovna mesta. In večinoma nič našla. Potem pa sem po več zaporednih naključij naletela na prijavnico za mentorico v Dolenjskih toplicah, in sicer v taboru Mojca. Zahtevali so samo znanje angleščine in nekaj izkušenj. Vsa navdušena sem se prepozno prijavila. A vseeno dobila mesto.
Tako sem po hitrem postopku pod oblast dobila skupino petnajstih otrok, starih 10 in 11 let. Naj ponovim in razložim. Skupina otrok, katerih starši so od mene cel teden pričakovali kvalitetne angleške delavnice. In to sredi poletja. Otroci pa naj bi se kljub temu imeli lepo. Zato so se lahko sprostili v toplicah in v raznih showih, ki so bili naravnost fenomenalni. Govorim namreč o zmenkarijah, Tabor ima talent-u, Mentor showu, filmih na prostem … Kakorkoli že, pa sem že v ponedeljek molila k bogovom vseh vrst, da me ohranijo živo. Ti moji otroci so bili namreč mali Luciferji. In povrh vsega sem imela v skupini samo tri pridne deklice. Ostali del pa so sestavljali razgrajeni, glasni in precej zaspani fantje. Mislim, da kaj več ni potrebno omeniti. Očitno je namreč, da sem že v torek izgubila glas. Tabor je namreč kar precej strog. Nič hoje po travi, nič tekanja, in nenazadnje nič prerekanja in kričanja. Od nekdaj si želim poučevati. Sicer starejše mladostnike, a tudi do je zlata vredna izkušnja. Vendar pa si nikoli nisem mislila, da bom ena od strožjih mentorjev v taboru. Še sama sebe sem presenetila, ko sem v očeh otrok videla strah in zmedo že ko sem stala zraven. Še huje sem se počutila, ko smo se zvečer mentorji skupaj presmejali ob prebiranju angleških zvezkov otrok. Tako smešne napake bi bile vredne okvirja. Še vedno pa mi ni jasno, kako je možno, da so se me bale vse skupine, razen moja. Poslušali so me vsi otroci, razen tisti iz moje ljube skupinice. Kmalu so zato na vrsto prišle sklece. Kot kazen, namreč. Ampak niso uspele. Moji fantje so namreč veselo razkazovali svoje moči ubogim trem deklicam in so z veseljem kričali, da so si dokričali kazen. Zato sem sklece zamenjala z račkami (ples). To pa je delovalo, to pa. Vsi dečki so bili tiho. Deklice pa tokrat ne. Teden se je tako prelevil v drugo polovico. In nič več ni delovalo, da bi mojo skupinico prepričala v poslušanje in sodelovanje, kaj šele, da bi jim preprečila sprehajanje po taboru sredi moje lekcije o ekologiji. Zato sem veselo začela podkupovati otroke z bobi-palčkami. Neverjetno, kaj vse bi storili za polovico palčke. Tako smo se prebili skozi teden in se nekaj celo naučili.
Sedaj, ko se ozrem nazaj in pomislim na vse humorne in prisrčne izjave moje skupine me nekje notri kar stisne. Imela sem se super. Počela sem to, kar bi rada počela celo življenje. Vse sem skorajda prisilila, da naslednje leto znova pridejo. Nekaterih izjav nikoli ne bom pozabila. Upam, da si me bodo ti otroci zapomnili in se me kdaj spominjali z lepimi občutki. Naj pa vam, bralci, zaupam sočno izjavico enega od mojih fantov. Zgodilo se je tako. V angleščini sem mučila otroke z ogroženimi živalskimi vrstami, ko eden od fantov dvigne majico in se začne gladiti po trebuhu, ob tem pa popačeno ponavlja: »Joj, moj buši me uba, moj buši me buba, buši moj…« Tisti, ki je sedel zraven njega pa se mirno obrne in ga nekaj sekund nepremično gleda. Zatem odpre usta … In jih ponovno zapre. Gleda še nekaj sekund, zamišljeno namršči obrvi in končno izdavi: »Jan, a ti si gej?« Da bi užili popolnost trenutka in stavka bi morali biti tam, jaz pa sem se temu smejala še kar nekaj časa.
Vesela sem, da je bil tudi to del mojih počitnic in ponosna sem, da sem lahko poučevala vsakega od njih in jim težila pri obrokih, pri kopanju, pri jutranjem vstajanju in vsem ostalem. Pogrešala jih bom. :)"

Katja Gašperšič iz Dragatuša:
"Živjo! Jaz sem bila na morju v Strunjanu. S seboj sem imela dve brisači Radia 1, ki sta izginili, ko sem šla v apartma po kremo za sončenje. Ne vem, kdo ju je ukradel, ampak nazaj ju nisem dobila."