Radio1_v_zivo


Žalostno | 30. 7. 2018 3:50
Najstnica ni pokazala SPOŠTOVANJA do mame. Ko je mama izgubila bitko z RAKOM, je našla pismo …
To zgodbo bi moral prebrati vsak, ki je mnenja, da je telefon in internet nekaj "najboljšega" na tem svetu!
Ključne besede:     mama    hči    zgodba    žalostno    neverjetno    nauk    
Odnos z bližnjimi je še kako pomemben! Nikoli ne veš, kdaj nekoga izgubiš!

Neverjetno žalostna zgodba prihaja iz Avstrije. Najstnica želi deliti svojo zgodbo z ostalimi, ki bi se prepoznali v njej in upa, da bo kaj spremenila, sama je namreč prepozna.

Tako je zapisala: »Sedaj sem stara 19 let. Dve leti je že minilo, odkar sem se poslovila od moje drage mamice. Šele, ko je umrla sem se začela zavedati, kako rada jo imam. Rak jo je vzel, borila se je dolgo časa, a na koncu je odšla. In če bi lahko stopila do telefona, si izbrala leto v katerega bi poklicala in sama sebi svetovala eno stvar, bi rekla tole:


'SPOŠTUJ MAMO! Imej jo rada in potrudi se, da z njo preživiš čim več časa. Če ti bo rekla, da nečesa ne smeš, ti bo to rekla zato, ker ti želi dobro, ne zato, ker te želi nečesa prikrajšati. Če ti bo težila zaradi ocen, ti bo težila zato, ker želi, da boš imela DOBRE ocene in da ti bo nekoč uspelo!'.

Žal tega ne morem storiti, lahko pa opozorim druge. Pri dobrih 13-ih letih se je začelo kar težko obdobje moje pubertete. Normalno. Kot pri mnogih. Nekaterim se začne nekoliko prej, drugim nekoliko kasneje. Poleg zaljubljenosti, zasanjanosti in večje količine mozoljev pa je za najstnike značilno tudi UPIRANJE. Nestrinjanje z vsako stvarjo in neizmerno željo, da bi vse naredili po svoje. Tako je bilo tudi pri meni. Razpoloženje sem menjala iz minute v minuto, a nekaj je ostajalo isto: Moja nesramnost do mame. Ignoriranje. Če se je le dalo, sem se zaprla v sobo in uživala s svojimi mobilnimi napravami. Ko samo pomislim, kolikokrat me je mama prosila, da bi z njo preživela kakšen trenutek. Ne, jaz sem samo zakričala, naj me pusti pri miru, lagala sem se, da se učim, samo zato, da sem lahko bila zaklenjena v sobi. Oče je mnogokrat prišel do mene in mi zabrusil, naj se do mame lepše obnašam. Nisem znala odvrniti drugega kot to, da mi gre na živce. Rada se je zabavala, v družbi je vedno povedala kakšno šalo. In ko samo pomislim, kolikokrat sem jo potolkla, ko sem ji pred vsemi rekla, naj se prične obnašati kot odrasla ženska. Ko sem ji rekla, če se ji je zmešalo in zakaj se tako vede. Pred skupino ljudi sem ji nekoč rekla celo to, da se sramujem, da je moja mama. Takrat sem lahko še jaz videla, kako zelo sem jo prizadela. To je trajalo kar nekaj časa, dobra tri leta.

 

In kar naenkrat se je spremenila. Videti je bila šibka, nič več se ni vtikala v moje življenje. Nikoli več mi ni težila, naj pridem iz sobe. Zvečer, ko je že mislila, da spim, sem jo večkrat slišala jokati. Nič nisem rekla, ker sem si pač mislila, da joka zato, ker se smili sama sebi. In kot da že misel na to ne bi bila dovolj kruta, to sem ji nekega lepega dne celo rekla. Ko mi je med počitnicami rekla, če bi lahko skuhala kosilo, ker ima ona nujno obveznost v bolnišnici, nek pregled. Rekla sem ji, naj že preneha z obiski te bolnišnice, da ji tako ali tako ni nič. Da se že od nekdaj smili sama sebi in ljudem okoli nje. V tišini je stala tam sredi hodnika in me nekaj časa opazovala, nato je dodala še: 'Prosim!'. Obrnila se je in odšla. Tisti dan sem pripravila kosilo, a prišel je samo oče in mlajši bratec. Ko sem vprašala očeta, kje je mama, je odgovoril samo to, da je še kar v bolnišnici na pregledu. In tam je ostala. Stanje se ji je namreč precej poslabšalo, kostni rak se je razširil in zdravniki so ocenili, da je stanje tako kritično, da jo bodo obdržali. In iz bolnišnice ni več prišla. Mi je pa zapisala pismo, ki mi ga je oče izročil nekaj dni po njeni smrti:

 

'Draga hči!

Sedaj sem v bolnišnici že skoraj en teden. Žal mi je, da sem našo ljubo domačo hišo zapustila po prepiru s tabo. Oče pravi, da kuhaš vsak dan. Pridna, vedela sem, da znaš. Pravzaprav sem vedno vedela, da se v tebi skriva ogromen potencial. Vem pa sem tudi, da me imaš rada. Da se me v resnici sploh ne sramuješ, kot si to poudarila mnogokrat. Žal mi je, da najini odnosi v zadnjih letih niso bili precej dobri. A vedno sem te imela rada in vedno sem ti želela samo dobro. Ko ti pri 15-ih letih nisem pustila žurati do zjutraj je bilo to zato, ker nisem želela, da se ti kaj zgodi. Tudi moja mami je imela tovrstno vzgojo in ponosna sem, da sem odrasla v to, kar sem. Ko sem te, namesto na koncert poslala v sobo, da bi se učila za popravljanje testa, ki je bil negativen, je bilo to zato, ker sem želela, da boš nekoč uspela, da ne boš nekoč obžalovala, da ti je prav ta negativna ocena prinesla težave in spremenila potek življenja. Ko sem te povabila v dnevno sobo in te prosila, da se pogovarjajva, je bilo to zato, ker sem vedela, da sem bolna in sem si neizmerno želela, da bi skupaj preživeli nekaj umirjenega časa skupaj, da bi se pogovarjali. Zavrnila si me, ker ti je bil telefon bolj pomemben. Razumem, bila si v tistih napornih najstniških letih. In ko sem te tisti dan, ko sem odšla v bolnišnico, prosila, da skuhaj kosilo, ker je oče v službi, jaz pa imam nujno obveznosti, ti pa si mi odvrnila, da se smilim sama sebi … Takrat si se mi zasmilila ti. Vedela sem namreč, da me v bolnišnici čakajo slabe novice, dan prej me je namreč klical zdravnik in mi naročil, naj nujno pridem na pregled. Čakala sem namreč izvide. Vedela sem, da ne morem nič. Če ti pač ni do druženja z mano, potem te v to ne morem prisiliti. In potem, ko me nekaj dni ni bilo domov, si se spremenila. A žal prepozno. Zato ti polagam na srce, draga hči. Prijaznost, osebni stik … To je tisto, kar v življenju šteje. Telefon in virtualni prijatelji ti ne bodo stali ob strani, ko ti bo hudo. Rada te imam in upam, da ti bo to pismo pomagalo spoznati, kaj v življenju res šteje!'

 

Ta dogodek mi je spremenil življenje in pogled na svet. Potem sem dobila še pismo in danes sem popolnoma druga oseba. Danes obžalujem vsako sekundo, ki bi jo lahko preživela z mamo. Danes se zelo pogosto z rožami odpravim na pokopališče in preživim ure in ure ob grobu moje mame. Zakaj nisem imela te pameti takrat? Zakaj ji nisem rekla, naj se uleže na kavč, da bom jaz skuhala kosilo? Zakaj ji nisem rekla, da bi skupaj kuhale kosilo? Toliko vprašanj, ki jih nikoli ne bom odgovorila. Ker ne vem. Vem pa, da sem se ogromno naučila iz te izkušnje in to želim sedaj prenašati na ostale, predvsem na najstnike."

© 2015 Radio Pro 1 d.o.o. | Design by Media Design | Splošni pogoji uporabe | Pravila komentiranja | Za glasbenike | Pravila nagradnih iger