Radio1_v_zivo


Žalostno | 1. 3. 2018 3:58
Ta zgodba te bo definitivno spravila v JOK, a nauk, ki ga boš izvedel na koncu je VREDEN tega!
Če te film Beležnica spravi v jok, potem te bo tudi ta ZGODBA!
Ključne besede:     žalostno    zgodba    moški    ženska    par    smrt    zdravila    lekarna    neverjetno
Nikoli ne zamudi priložnosti, da nekomu poveš, da ga imaš rad!

Verjetno obstaja kar nekaj zgodb, bodisi v knjigah, bodisi v obliki filma, ki te spravijo v jok, razen če je tvoje srce iz kamna. Film Titanik je eden tistih, zaradi katerega ljudje točimo solzice ali pa film Beležnica in še mnogi. Nedavno pa je na Twitterju zgodbo delil tudi James Morales, ki je zaposlen v lekarni in je doživel prav poseben trenutek. Poznal je ogromno ljudi, med drugimi tudi simpatičen star par, ki je prihajal v lekarno dvakrat na teden. Nekega dne pa se je moški v lekarni znašel sam, brez žene in takrat je se James naučil življenjske lekcije, ki ga bo, kot pravi, spremljala vse življenje.




 
»Danes sem doživel nekaj najbolj žalostnega v svojem življenju. Vem, da večine od vas ne bo zanimalo, a enostavno jo moram deliti. Delam v lekarni kot prodajalec. Dvakrat tedensko je v lekarno prišel ta starejši par, in sicer po zdravila. Vsi smo ju že dodobra poznali. Običajno je bila starejša gospa tista, ki je povedala, kaj želita in se je pogovarjala z nami. Medtem ko je bil moški nekoliko bolj tih.  Oba sta prihajala v lekarno že več let, zato so ju moji sodelavci poznali še veliko bolj kot jaz. A sčasoma se povežeš z ljudmi. Nikoli ni bilo dneva, da ne bi bila skupaj. Prav zato mi je bilo tistega dne tako čudno, ko sem zagledal, da je možakar sam vkorakal v lekarno.





Vprašal sem ga, kako je danes. Povedal je, da dobro, a da bi bilo lahko bolje. A to je bil običajno njegov odgovor, zato temu nisem namenil toliko pozornosti. Nato sem mu povedal, da že imam pripravljenih šest vrst zdravil zanj. Tri za njega in tri za njegovo ženo. Takrat je obstal, popolnoma tiho in nekoliko je povesil pogled. Nato je rekel: 'Moja žena je žal umrla včeraj ponoči. Pravzaprav sem tikaj zato, da vrnem njena zdravila, ki jih ni porabila do konca.'




V naši lekarni je vedno precej glasno. A takrat so vsi slišali, kaj je rekel in kar naenkrat so prekinili z delom. Bilo je tiho, najtišje kadarkoli. V vseh se je naredil nek cmok, medtem ko je pred mano stal starejši gospod v solzah. »Sovražim, da moram to reči, a želim si, da bi odšel prej kot je odšla ona. Tako težko se je bilo danes zjutraj prebuditi, potem ko je bila druga stran postelje prazna. Bila je moja najboljša prijateljica in moja ljubezen.« Na tej točki sem komaj še zadrževal solze. Pogledal sem naokoli in nekateri sodelavci so že jokali. Možakar je nadaljeval: »A ne bodite žalostni, obljubil sem ji, da bom živel, da bom življenje še naprej jemal resno in jemal moja zdravila. Nadaljeval bom z mojimi obljubami njej. Gleda nam in ne bi si mogel želeti boljšega angela.« Bil je v solzah in z njim smo bili v solzah vsi mi. A ker je močna oseba, je celo zdržal in se na koncu z glavno prodajalko nekoliko pošalil. Preden pa je odšel, nam je pustil nasvet, ki sem ga že slišal, a nikoli se nisem zavedal, kako pomemben je. Rekel je: »Poskrbite, da poveste svojim bližnjim, da jih cenite. Nikoli ne veš, kdaj je njihova zadnja minuta in kdaj bo zadnji trenutek, ko jih boste videli.« Obžaluje eno stvar, in sicer njun zadnji pogovor. Želi si, da bi lahko rekel »ljubim te«, ali karkoli drugega, samo ne »lahko noč, mirno spi«.  

Predstavljaj si, da moraš preživeti preostanek življenja v upanju, da bi v zadnjem trenutku osebi, ki ti ogromno pomeni, rekel nekaj drugega. Ko je odšel, smo mu skupaj s sodelavci rekli, naj ostane močen in da bomo za njega vedno tu. Jaz sem samo stal in čisto preveč razmišljal o tem. Kako lahko kar živiš naprej brez najboljšega prijatelja? Kako lahko nadaljuješ in se pretvarjaš, da je vse dobro? Kako se lahko zjutraj zbudiš? Ker če bi bil jaz v njegovih čevljih, bi se zlomil. Da bi živel in se zavedal, da sem svoje celo življenje z nekom preživel, na koncu pa ostaneš tako sam. In potem je prišel nek prelomni trenutek zame. Videl sem svojo sodelavko, ki je poklicala svojega moža. Povedala mu je, kaj se je ravnokar zgodilo in mu povedala, kako ga ceni in ljubi.  Zdelo se mi je zelo lepo. Nato pa me je zadelo nekaj, naravnost v srce. Ujel sem se, kako sem želel nekomu napisati SMS in potem spoznal, da nimam nikogar.«


 
Dragi bralec, draga bralka! Če si to prebral/a do konca, potem ti sedaj po licih verjetno tečejo solze. Zato glej, da čimprej pokličeš nekoga, ki ga imaš rad in mu poveš, kaj čutiš do njih. Jutri mogoče ne boš imel/a več te priložnosti.