Resnična zgodba: ''Življenje se mi je zdelo nesmiselno, dokler nisem spoznala nekoga, ki me je rešil!''

04. 08. 2017 ob 10:36 Stvari, ki se jim izogibate in se jih bojite, so ključ do rešitev Ključne besede: zgodba, resnično, konji, delo, deperesija, ozdravitev, počutje, izboljšanje, živali Resnična zgodba govori o dekletu, ki se ji je vse v življenju zdelo nesmisleno, čeprav ni živelo v pomanjkanju. Občutek, da ne pripada temu svetu in nenehna slaba volja brez pravega razloga, sta jo spremljala na vsakem koraku. Nekega dne, ko je najmanj pričakovala, pa se ji je zgodilo nekaj, kar jo je potegnilo ven iz tega začaranega kroga ter ji odprlo vrata v nov svet. Nikoli si ni mislila, da se to lahko zgodi njej ... a vse je mogoče, če le verjamemo in spremljamo svet z odprtimi očmi.Ime mi je Asja in štejem 31 let. Že od najstniških let se borim z nekakšno depresijo in anksioznostjo, hodim do terapevtov, plačujem psihologe, a očitno je moja psiha tako trmasta, da ne pomaga nič. Ali pa morda ne želi? Hm… pa potem mine in že mislim, da sem ''ozdravljena,'' pa me spet zadane kot strela z jasnega. Občutek, da ne pripadam temu svetu je nemogoč, boleč in predvsem me ovira pri vsakdanjem življenju. Na prvi pogled bi rekli, da z mano ni nič narobe – imam službo, svoje stanovanje, fanta in skoraj vse, kar rabiš za popolno življenje. Pa vendar je moje življenje daleč od popolnosti. Obup, slaba volja, strah, stres in negativne misli so posledica nečesa, kar si ne znam razložiti. Včasih se mi zdi, da bi lahko od sreče skakala do nebes – kar tako, brez razloga, spet drugič pa razmišljam, da nima smisla živeti. No, pa da ne dolgovezim in povem, kako se mi je življenje spremenilo za 100 %. Če bi mi nekdo to povedal leto dni nazaj bi rekla, da je neumen!Bilo je neke sončne nedelje, ko me je zopet popadla kriza, kar tako iz čistega miru pri kosilu. S fantom bi morala tisti dan celo na morje. Odločila sem se, da ne grem, se z njim močno sprla in odšla ven. Šla sem na dolg sprehod, čisto sama, s svojimi mislimi in občutkom krivde, zakaj moram biti takšna. Tako mi je bilo hudo, da je vedno on tisti, ki zaradi mene trpi, ampak jaz si preprosto ne znam pomagati. Med sprehodom sem prišla do travnika, ki se je razprostiral daleč naokoli in v daljavi sem zagledala konje, ki so se pasli. Mir, tišina, okoli gozd, trava, rahel vetrič jim je pihal skozi grivo ... prizor je bil tako zelo pomirjujoč, da se kar nisem mogla odmakniti. Opazovala sem jih kar precej časa in nenadoma ugotovila, da sem se povsem pomirila. In to le z opazovanjem. Nek del v meni se je popolnoma umiril in tega občutka nisem zaznala že zelo dolgo, morda celo več let? Kdo bi vedel. Odločila sem se, da stopim bližje in si jih ogledam. S konji nisem imela nikoli stika, saj sem se jih kar malce bala. Zdelo se mi je, da te lahko slej ko prej brcnejo, saj gre za žival, ki ji je vseeno zate. Prišla sem bližje in le nekaj metrov stran so stali oni. Mogočne živali na štirih nogah, krasila jih je prelepa dlaka, ki se je lesketala v soncu in bili so tako veličastni, da sem bila preprosto očarana. Tam je stala tudi velika kobila, s prelepo rjavo dlako, za njo pa se je skrival mali žrebiček. Prizor mi je ogrel srce, čeprav nisem bila nikoli mehkužna, vsaj kar se živali tiče – saj so le neumne živali, sem dolgo mislila.Stopila sem še bližje in stegnila roko, da bi se je dotaknila. Tik preden sem se uspela dotakniti svilnate dlake, je v zrak zarezal odločen klic: ''Ej, ti!'' Roka mi je obstala v zraku in pošteno sem se ustrašila. Do mene je prišel moški, ki se je predstavil kot lastnik živali in mi rekel, da moram biti pri konjih previdna, sploh, če to počnem prvič. Po kratkem klepetu sem ugotovila, da je izredno prijeten možakar in v njegovem glasu je bilo čutiti, koliko ljubezni premore do teh živali. Razložil mi je nekaj stvari, zatem pa me je vprašal, če sem že kdaj jezdila konja. Brez razmišljanja sem odgovorila, da ne in da to ni zame. Po tehtnem razmisleku in njegovem prepričevanju pa sem si rekla, da bi kljub vsemu lahko enkrat poskusila saj nimam kaj za izgubiti. Huje kot moja depresija pa ja ne more biti nič, sem si tisti trenutek mislila. Odšla sva do hleva in videla sem, da ima mož skoraj celo ''kobilarno''. V hlevu je bilo okoli 10 konj in rekel mi je, da ima njegov sin šolo jahanja, on pa mu pri tem pomaga. Začudila sem se, saj nisem nikoli slišala za to šolo jahanja, kljub temu da sva tukaj s fantom živela že skoraj 2 leti (če imaš težave sam s sabo, ne vidiš lepih stvari, ki se dogajajo okoli tebe).Med opazovanje konj, mi je v oči padla plašna kobila, ki je zrla v zid. Gospod mi je povedal, da je imela 3 leta nazaj nesrečo, v kateri se je močno poškodovala in ni bila za nič drugega več kot za v hlev. V trenutku me je nekaj zadelo in želela sem se bolje spoznati z njo.In tako je minilo skoraj pol leta, ko sem postala skrbnica kobile z imenom Astra. Čeprav mi na začetku ni zaupala in ni pustila, da sem v njeni bližini, se je s časom navadila name. Zdaj mi že brez težav pusti, da jo češem in peljem na tako imenovani sprehod. Do jezdenja zaradi njene poškodbe verjetno ne bova prišli, vendar pa imam občutek, da mi vse bolj zaupa in da je ob meni srečna. Rada sem poklepetala z njo, ji zaupala svoje težave, ona mi je to vračala s tem, da je pustila da se je dotikam in skrbim zanjo. Spominjala me je name. Bila je nesrečna, ker ni mogla več početi tistega, kar je najraje počela in bila je odrinjena. Njena lepota ji ni koristila, če ni bila zmožna tekmovati kot nekoč. Skrb zanjo mi je pomenila vse in nisem si predstavljala življenja, da ne bi skrbela zanjo. V pol leta druženja z njo sem spoznala, da ne potrebujem več terapevtov, psihologov in da so moje misli popolnoma drugačne. Nisem razumela, kako je to mogoče in nisem se želela niti spraševati. Postala sem srečna, drugačna in umirjena. Druženje z Astro me je spremenilo in njena energija je bila neverjetna. Spomnim se, kako mi je dve leti nazaj terapevt predlagal delo s konji, pa sem mu rekla, da tega ne bom počela, ker mi to smrdi in te živali niso zame. Danes bi mu dala medaljo. Stvari, za katere si ne predstavljate, da bi jih kadarkoli v življenju počeli, se jih bojite, se jih izogibate, so včasih ključ do uspeha – ali rešitve.