Radio1_v_zivo


Ljubezen in odnosi | 16. 6. 2017 5:08
SAMSKA SEM pri 30-ih ... In to je OK!
Navajena sem biti samska in "paše" mi, okolica in domači pa se ne strinjajo s tem
Ključne besede:     samska    samsko življenje    svoboda
Samska sem, ker ... se zveze bojim

Navadila sem se biti samska in to me ne straši več. Ni me več strah hoditi na dogodke, kjer so sami parčki, včasih mi to celo ugaja, ker mi ni treba polagati računov nekomu, zakaj sem plesala s tistim in onim ... ter zakaj sem "poflirtala" s šestimi tipi na zabavi ... Moja samozavest se je okrepila v tem ljubezenskem stanu, na katerega sem ponosna. Zvečer se odpravim ven in nikoli ne vem, kako se bo večer zaključil. In to je vse sprejemljivo, če si samska. Pravila pri temu, da si samska, so edino ta, da pravil ni. Živim tako, kot hočem in tega sem se navadila. 


Ko si samska, je vsaka odločitev prava. Lahko si sebična in to je OK. 

Seveda pridejo tudi noči, ko se počutim precej osamljeno, ali pa gledam navidezno srečne parčke in si zaželim, da bi tudi jaz to imela. Noči ... ko si zaželim, da bi lahko nekoga objela in z njim zaspala, ali pa da ne bi rabila biti močna ... vsaj en večer. Pridejo momenti, ko si želim, da bi lahko nekoga predstavila svoji družini in prijateljem kot svojega fanta in ne (spet) kot samo svojega prijatelja. Želim si, da bi imela sorodno dušo, ki bi z mano potovala in raziskovala čudovita mesta in kraje. Osebo, ki bi z mano v toplem objemu preživela božične praznike, ob katerih sem navadno kar malce osamljena. Ali pa samo, da bi me nekdo pričakal doma s pripravljeno večerjo, ko se vrnem domov po napornem dnevu in me vprašal: "Kakšen je bil tvoj dan?"


Pridejo noči, ko se obračam v postelji, ker ne morem zaspati in potem razmišljam, kako lepo je bilo, ko je nekdo ležal ob meni. Pridejo tudi noči, ko mi ob dveh zjutraj pošlje SMS moj f*k frend, ki mi gre tako ali tako na živce in za katerega sem rekla že zdavnaj, da ga bom skenslala. Pridejo noči, ko si želim, da bi imela več. A se kljub vsemu temu bojim zveze.


In potem spoznam primernega fanta, s katerim se morda vidim v prihodnosti, a kaj hitro najdem napako na njemu in zbežim stran. Spoznam nekoga, ki sem mu zares všeč in ki bi rad bil z menoj, ampak jaz enostavno ne morem mimo "njegovih napak", ki so sicer minimalne, a si jih v glavi predstavim kot nepremostljive, ker se enostavno bojim zveze.


Biti samski ni samo ljubezenski status, ampak je način življenja, ki si ga izberemo. In če smo predolgo samski, se čisto navadimo na ta način življenja.


V resnici me je strah, da bi bila nekomu partnerka. Bojim se spustiti nekoga blizu. Bojim se spustiti nekoga v svoje življenje, saj se bojim biti prizadeta. Bojim se tudi, da bi jaz nekomu zlomila srce. Bojim se zaljubiti, saj ljubezen prinaša veliko vzponov in padcev. Strah me je tudi, da bi morala spremeniti svoj način življenja in se nekomu ves čas prilagajati in s tem zanemarjati svoje hobije in prijatelje. Bojim se izgubiti to svobodo, ki mi zelooooo paše. 


Bojim se biti nekomu punca, ker to prinaša veliko obveznosti. Bojim se imeti družino, ker to pomeni 100% posvečanje drugim in ne več sebi. Kar naenkrat bom morala vključiti nekoga v svoje življenje, tega pa nisem navajena. Bojim se navaditi na nekoga ... ki lahko odide kar naenkrat. Bojim se, da mi ta oseba ne bo sledila. Bojim se imeti zlomljeno srce in biti zopet tista izgubljena duša, ki misli na nekoga in ob tem trpi ter sprejema precej iracionalne odločitve.


Predvsem pa se bojim biti punca nekomu, ker me je strah biti srečna na tak način. Strah me je spoznanja, da mi tudi nekdo drug lahko nudi srečo, in to srečo na takšen način, ki si je nikakor ne morem nuditi sama ter si jo maksimalno zaslužim.


Resnica je, da me je strah biti punca nekomu, ker me je obupno strah nečesa, česar ne morem imeti pod kontrolo in v ljubezni to definitivno je tako! Bojim se izgubiti kontrolo nad svojim življenjem in bojim se, da bi nekdo popolnoma obrnil moje življenje na glavo ... Bojim se biti punca nekomu, ker vem, da bom uživala v tem prav vsako minuto ... Bojim se ZVEZE!