Radio1_v_zivo


Radio 1 priporoča | 10. 3. 2017 12:15
KONEC ZGODBE: To, kar ji je storil je nedopustno ... To, kar je naredila ona, je NORO!
''Prvič v življenju sem namesto glave poslušala srce!''
Ključne besede:     zgodba    zaključek    preobrat    ženska    moški    ljubezen    bolečina    resnično
Ko tako ljubiš, da si pripravljen narediti vse ... čisto vse!

Zgodba 29-letne Mirjane ni nekaj, kar je povsem neobičajno ter se po svetu dogaja večkrat, kot si misliš. Določene stvari pač ostanejo zamolčane, zato ne vemo, da se dejansko dogajajo, dokler ne pridejo na plano. Zgodbe, ki jih piše življenje so tiste, ki nas zaznamujejo in velikokrat tudi prizadenejo. 

 

Včeraj smo objavili prvi del pisma (klikni tukaj), danes pa je na vrsti drugi del, kjer se zgodi popoln preobrat, ki te zagotovo ne bo pustil ravnodušnega.

 

 

DRUGI DEL ... NADALJEVANJE

 

 

Pred njim je namreč stala ženska svetlih las, urejenega videza, ga je objemala in poljubljala. Videla sem, da jo boža po laseh, tako kot je mene in jo gleda v obraz, kot bi pred sabo videl nekaj najlepšega – tako kot je mene. Nisem mogla verjeti, da me vara! V tako kratkem času najinega skupnega druženja se me je naveličal, me zavajal in si je to dovolil narediti … a to ni bilo to. Medtem, ko sem vsa šokirana stala za drevesom, da me ne bi opazil in zrla vanj, kot bi me nekdo zabodel, zaslišim enega od dveh otrok: ''Oči, poglej me!'' Oči?!? Takrat je bilo konec. Spoznala sem, da me ne vara, ampak nekaj hujšega – živi dvojno življenje. V glavi se mi je zavrtel cel film. On ni imel bolnega očeta – ampak ženo in otroke, za katere je moral poskrbeti, ko ni bil z mano. Pri meni je zato spal le en dan, ker se je ženi zlagal, da dela nočno. Ni imel Facebooka, ker bi ga lahko razkrila. Stvari so mi bile naenkrat jasne kot beli dan. Stekla sem v avto in tam jokala kot dež. Z roko sem tepla po volanu in bolečina, ki sem jo doživljala je bila nepopisna. Moški, ki sem ga ljubila, ki je bil moj svet in s katerim sem se videla v prihodnosti, ima drugo – ne samo to, jaz sem bila v bistvu njegova ljubica, njegova popestritev, njegova igračka. Bolečina, ki me je rezala v srcu je bila nekaj, kar nisem občutila še nikoli in spoznala sem, kaj pomeni nekoga ljubiti z vsem srcem ter biti zaradi tega popolnoma zaslepljen.

 

 


Tisti dan sem nemudoma odpovedala zabavo, prijateljem obrazložila situacijo in se zaprla vase. Petar me je po tem še neštetokrat klical, celo upal si je priti do mene, trkati na vrata mojega doma in vpiti, da mu je žal ter, da se je zaljubil vame ... vendar se nisem odzvala. V službi sem si vzela dopust, saj nisem prenesla njegove bližine ter razmišljala o odpovedi. To sem nato tudi storila – zahtevala sem premestitev in se celo preselila. Nisem želela biti v njegovi bližini, niti v njegovem okolju. Od njega nisem želela nič – niti pogovora, niti razlage, niti tega, da bi ga poslušala. Želela sem ga le pozabiti in izbrisati iz spomina. Nočna mora, ki me je stala zaupanja in tega, da se sploh še kdaj zaljubim. 

 

 

 

 

Sedaj sem že skoraj leto dni samska in imam nekega prijatelja s katerim se druživa, a nič resnega. Pridejo večeri, ko se še spomnim nanj in mi ni niti malo prijetno, a je z vsakim dnem lažje. Od znanke sem celo izvedela, da je baje hudo zbolel, se ločil od žene in se odselil nekaj kilometrov ven iz mesta. Začela sem se spraševati, če se je morda res zaljubil vame in ni vedel, kaj naj naredi. Sem iz rok izpustila moškega, ki bi me osrečil? V trenutkih takega razmišljanja, bi sama sebe najraje treščila po glavi - da si sploh drznem! Tudi, če bi bilo res, si tega od njega nisem zaslužila in prav je, da se premaknem naprej! Pa mi bo uspelo?! Vsi grešimo in tudi on je bil krvav pod kožo. Kaj, če sem kriva jaz, ker ga nisem nikoli poslušala? Mar bi mi sploh povedal, da ima družino, če ga ne bi zalotila? V glavi imam še vedno na milijone vprašanj, ki bodo ostala nerazrešena. Imam pa še eno bizarno idejo, ki je nisem zaupala še nikomur - Rada bi ga poiskala in z njim vse razčistila na štiri oči ... Želim si ga objeti in mu hkrati prisoliti klofuto. Želim biti z njim, hkrati pa bi ga najraje ubila. Bi mu bila zmožna celo oprostiti? Sem mar res še vedno zaljubljena vanj in ga hkrati sovražim? Upam, da zaradi obupa tega ne storim nikoli, res nikoli, čeprav ...

 

 

 

 

 

Čez dober teden sem izvedela, kje živi in kaj počne. Brez razmišljanja sem se usedla v avto in odšla do njega. Srce mi je zopet bilo kot noro in globoko v sebi sem vedela, da delam prav, razum pa mi je govoril, da je to kar počnem hudičevo narobe. Ko sva se srečala je bilo dramatično, noro, nepopisljivo, nemogoče in skoraj neresnično. Vsega ne želim deliti z vami, saj me boste obsojali in rekli, da nisem čisto pri zdravi pameti. Prvič v življenju sem namesto glave poslušala srce in moram reči, da je to najboljša odločitev v mojem življenju. Priznati pa vam moram še nekaj ... To pismo pišem iz njegove postelje, medtem, ko še vedno spi in čakam, da se zbudi ...