RESNIČNA ZGODBA: Noro sem se zaljubila vanj ... TO, kar sem odkrila ne privoščim nikomur!

Zgodbe, ki jih piše življenje so nekaj, kar nas zaznamuje in v nas pusti globok pečat. Gre za resnične ljudi, resnične dogodke in zgodbe, ki velikokrat ostanejo zamolčane. Tokrat smo našli zgodbo, ki jo je doživela 29-letna Mirjana iz Dubrovnika. Svoja čustva je izlila na papir, nato pa spoznala, da bi bilo dobro, da to deli tudi s svetom. Gre za malce daljšo zgodbo, ki je fascinantna in ima konec, ki ga ne pričakuješ. Zate smo pripravili le prvi del zgodbe, ki ti bo dala misliti ter te v glavi pustila z nešteto nejasnimi vprašanji ... Petar je bil moj sodelavec, s katerim sva skupaj delala približno eno leto. V tem času sva postala drug na drugega zelo navezana in že na začetku, ko sva si prvič segla v roko, sva začutila obojestransko energijo, ki je ne znam opisati z besedami. To je bil fant, ki bi ga lahko označila za sanjskega in je bil kljub malim pomanjkljivostim popoln. Tisti občutek, ko greš v službo z nasmehom na obrazu, ker veš, da bo tam on – tisti, ki te nasmeje, te spravi v dobro voljo in ti s svojo bližino pričara najboljši dan. Z vsakim dnem, sem komaj čakala jutro in predvsem komaj čakala, da pridem v službo. Zagledala sva se že na hodniku, spila kavo, poklepetala in začela delo. Hitro sem ugotovila, da se počasi zaljubljam vanj in mi postaja vse bolj všeč. Do mene je bil neverjetno pozoren in vsaka njegova beseda, se me je dotaknila ter mi segla do srca - v pozitivnem smislu. Skupaj sva se šalila, smejala, govorila neumnosti, on pa me je vedno znal ob tem lepo pogledati ter mi zašepetati: ''Ah ti moja zmedenka!'' Pri besedi ''moja'', sem se naježila in zdelo se mi je, da bom omedlela. Zaljubljena ženska je kar malce nora, če ne že zmešana. Vedno sem se zbudila sveža, nasmejana in v službo prišla polna energije, kjer me je že čakal on. Včasih mi ga je bilo malce nerodno pozdraviti, saj nisem želela izpasti preveč vsiljiva, pa je vedno to najprej storil on - pristopil je do mene, me objel in me ogovoril s kakšno šaljivo prispodobo. Oh, kako sem oboževala ta njegov smisel za humor. Nekega dne, ko sva v času malice sedela na kavi, me je prosil za telefonsko številko. Srce mi je razbijalo kot noro in občutek sem imela, kot bi me prosil za roko. Vem, nora sem. Petar mi je bil všeč, saj je bil človek, ki je bil poleg tega, da je bil privlačen, tudi pozitiven. Nikoli ni tarnal in je znal z vsake težave potegniti nekaj dobrega. Nikoli mi ni govoril, kako živi doma ali izven delovnega časa, vedela pa sem le, da ima svojo hišo ter da v prostem času rad kolesari. Zanimiv mi je bil, ker ni imel Facebooka in ostalih družbenih omrežij, saj se mu je to zdela potrata časa ter je bil velik pristaš druženja v živo. Sama pri sebi sem si rekla, da je sedaj še bolj sanjski in je bil še korak bližje k temu, da bi ga poročila kar čez noč. Telefon je uporabljal redko, če pa že, je poklical svojega očeta, ki je bil hudo bolan. Takrat se je odšel pogovarjati na samo, saj ni želel o tem govoriti pred drugimi, češ, da bi se komu zaradi tega zasmilil. Še en velik plus, ko sem videla, kako se zanima za svoje starše ter kako je sočuten. ''Tega fanta ne smem spustiti iz rok!'' Mi je odmevalo v glavi. Prvega vikenda v mesecu maju, pa ne bom pozabila nikoli. Imela sva prosto soboto, zato se je odločil, da me pelje na izlet in to je bilo prvič, da sva dan preživela skupaj izven delovnega okolja. Brez oklevanja sem privolila, doma spekla piškote, se oblekla v najljubšo obleko ter si nekaj ur pred odhodom privoščila dolgo kopel - za sprostitev. Bila sva zmenjena pozno popoldne in sicer, da me pride iskati na dom. Poklical me je 15 minut prej in mi sporočil, da naj se pripravim, ker je na poti. Srce mi je bilo kot noro in počutila sem se kot najstnica, ki gre na prvi zmenek. Čakala sem ga pri cesti, nekaj metrov od doma, ko sem že v daljavi zagledala njegov avto. Roke sem imela potne in čutila sem, kako me stiska v trebuhu. Po koncu dneva se je vse končalo nad mojimi pričakovanji in tako srečna nisem bila še nikoli. Bila sem z njim, s tistim, ki mi je všeč in jaz njemu. Prespal je pri meni, skupaj sva preživela noro noč, se zjutraj pocrkljala v objemu drug drugega, pojedla zajtrk in se skupaj odpeljala v službo. Kaj bi si lahko kot ženska še želela? V službi sva bila bolj uradna, saj je želel, da ne bi prehitevala dogodkov ter se počasi spoznavala. To sem razumela kot popolnoma normalno stvar in bila tudi sama istega mnenja. Tako so minevali meseci in minilo je kar pol leta, ko sva se vse bolj družila, proste dneve preživljala skupaj, odšla na mnogo izletov … in na koncu vedno pristala pri meni. Doma je imel namreč bolnega očeta, ki je potreboval mir in počitek, razumljivo, jaz pa sem živela sama in prav nič me ni motilo, da je dneve preživljal pri meni, pa čeprav samo za en dan. Z njim mi je bilo lepo kot še z nobenim in želela sem si, da bi trajalo večno ... ampak res večno. Neko sončno soboto pa sva bila zmenjena, da pri meni organiziram zabavo in povabim nekaj svojih prijateljev. Uro pred zabavo me je klical, da bo malce zamudil, ker ima nekaj opravkov. Tudi sama sem se spomnila, da sem pozabila kupiti kruh in odhitela v pekarno, ki je bila nasproti parka. Ko sem jo zapuščala sem zaslišala v daljavi poznani glas, ki je kričal: ''Bravo! Super, obvladaš!'' Zaradi bleščanja sonca nisem videla za koga gre in stopila bližje do dreves, kjer se je začenjal park. V daljavi sem zagledala Petra, ki se je žogal z otroki. Začudila sem se, se nasmejala in bila srečna, ko sem ga videla, kako dobro se zastopi z otroki, ki so najbrž njegovi nečaki. Že sem hotela zakričati ''Petar,'' pa sem si rekla, da ga raje presenetim in mu stečem v objem. Nato pa šok. V trenutku sem se ustavila in obstala. Občutek, kot bi name padlo letalo ali bi me povozil vlak. To, kar sem zagledala pred sabo, me je zadelo, kot strela z jasnega! NADALJEVANJE SLEDI JUTRI ...

Ko ljubiš tako močno, da si slep ...