Pisala nam je naša poslušalka in bralka Maša, ki je želela s svojim pismom odpreti oči vsem tistim, ki se pritožujejo, češ, kako bi bilo lepo, če bi imeli več denarja in s tem posledično lepše življenje. ''Zmotno prepričanje, da je denar tisti, ki nas osrečuje imajo predvsem tisti, ki jim ga v življenju primanjkuje,'' pravi Maša. Strinja se s tem, da so nekatere družine zares potrebne denarne pomoči, veliko pa je takih, ki se pritožujejo ves čas, pa jim v resnici sploh nič ne manjka. Kaj pa ljubezen? Odnosi? Tiste majhne malenkosti, ki narišejo nasmeh na obraz?

Ime mi je Maša in imam 48 let. V življenju sem doživela že marsikaj, saj sem ogromno prepotovala in živela življenje s polno paro. Nikoli nisem imela težav s tem, da bi nekam odšla sama, saj sem na področju, ki se tičejo potovanj ali kariere zelo samozavestna. Ker sem edinka in sem kot majhna živela bolj revno, sta si moja starša vedno prizadevala, da bi imela vse. Zato sta me od malih nog vpisovala v različne krožke in tudi dejavnosti, ki mi niso vedno najbolj dišale. Veliko denarja sta zmetala zame in si kruh dobesedno trgala od ust. Takrat tega nisem znala ceniti, kot pa znam danes, ko se lahko pohvalim z magisterijem in službo, kjer sem sama svoj šef in imam plačo, ki jo marsikdo le sanja. Se pravi, imam sanjsko službo, dober avto, veliko stanovanje in naj ne pozabim omeniti tudi kupa prijateljev s katerimi preživljam prosti čas. Tisti najbližje so le trije, vse ostalo je bolj družabnega pomena. Ljudje me imajo za družabno žensko, ki je večino časa nasmejana, polna idej, se zna pošaliti na svoj račun ter negative sploh ne pozna. Bravo, jaz!

Na svoj videz dam veliko, saj sem rada urejena in predvsem lepo oblečena. Veliko telovadim, zato prosti čas najraje posvečam športu. Obiskujem fitnes, občasno pa s prijateljico odigram tudi tenis. Marsikdo mi reče, da imam za svoja leta zavidanja vredno postavo, nihče pa ne ve, koliko odrekanja in garanja je potrebno, da izgledam tako. Povabil na zmenkov imam ogromno in velikokrat, ko se sprehajam po ulici, opazim poglede, ki se obrnejo za menoj. S svojim pisanjem ne želim izpasti samovšečna, vendar boste v nadaljevanju zgodbe spoznali o čem govorim. Vse skupaj se sliši zelo fascinantno in človek bi rekel, da mi prav nič ne manjka. Pa vendar je zgodba popolnoma drugačna. Večina tistih - navzven popolnih ljudi je nesrečnih, pa tega ne bodo priznali naglas. Tisti popolni par, ki se nonstop objema, tisti poslovnež, ki se mimo tvoje hiše pelje v dragem avtomobilu, pa tista seksi dama, ki prečka cesto v najlepšem plašču, ima popolne lase in je videti tako zelo srečna. Vsi ti ''popolneži,'' so najbolj nesrečna bitja na celem svetu. Seveda ne želim vseh metati v isti koš, pa vendar poznam večino, ki bi mi prikimali.

V resnici sem Maša, ki je depresivna in se pred zunanjim svetom skriva za nasmejano masko. V meni vre kopica čustev, ki me navznotraj režejo in delajo nesrečno. Sprašujem se zakaj, če pa imam vse? Denar, dobro službo, avto in stanovanje. Nimam ljubezni, moža, ki bi me ljubil, bi si z njim ustvarila družino in imela otroke. Nihče me v življenju ni še iskreno ljubil. Vse življenje sem posvečala študiju, izobraževanju, potovanjem in temu, kako bi bila najboljša. Uspelo mi je. Za ljubezen mi ni bilo mar, saj zanjo niti nisem imela časa. Moja starša sta bila primer iskrene ljubezni, nista pa nikoli imela denarja. Vse upe sta zato polagala vame, saj sta želela, da živim v izobilju in na koncu se je obrestovalo.

Vedno sedim sama, jem sama, hodim na potovanja sama, spim sama in nimam nobenega, ki bi mi skakal po glavi ali pa me razjezil, ker je zopet zmanjkalo mleka. Nisem zadovoljna s svojim videzom, nisem zadovoljna z ničemer, kar se tiče privatnega življenja. Še moji prijatelji mislijo, da sem najbolj srečna in samozavestna ženska na celem svetu, v resnici pa se jim niti sanja ne, kako sem nesrečna. Večino časa sem zato v službi, kjer se tolažim s tem, da imam vse ... v bistvu pa nimam nič. Nesrečna, nezadovoljna in depresivna. Skrivam se za lepimi lasmi, popolno izoblikovanim telesom in nenehnimi osvajanji tipov, ki bi me radi imeli le za seks. Hrepenim po objemu v večernih urah, hrepenim po nekomu, ki bi me cenil. Kaj mi pomeni ves ta uspeh, ko pa ga nimam deliti z nikomer? Kaj mi pomeni lepa postava, če s svojim telesom vseeno nisem zadovoljna. Kaj mi pomeni dober avto, ko pa z njim ne morem v vrtec ali šolo odpeljati otrok? Ljudje smo žal prepričani, da je popoln videz, denar in uspeh v življenju, ključ do sreče. Iz prve roke vam lahko povem, da ni! Vsi ti, ki imajo navzven vse, v bistvu nimajo nič. Šele zdaj zastopim, kaj pomeni, da je ljubezen največje bogastvo, sliši se klišejsko, vendar je res!

Ko bi le vedeli, koliko truda je potrebnega, da sem navzven močna oseba, na znotraj pa sem v resnici popolni izmeček. Opazujem svojo sosedo, ki ima nekaj kilogramov več, moža, tri otroke. Srečni so, čeprav si niso zmožni privoščiti dopusta ali kupiti novih oblek. Imajo ljubezen in si stojijo ob strani, se spodbujajo in rešujejo probleme. Saj vem, da bi si tudi oni želeli, da bi imeli več denarja, ampak prepričana sem, da so bolj srečni od mene, ki sploh ne vem, kaj je sreča. Ne vem, kako je ljubiti in biti ljubljen. Še nikoli se nisem z nobenim skregala zaradi ljubezni, jokala zaradi fanta ali v sebi čutila metuljčke zaradi nekoga, ki bi mi bil všeč. Kariera, kariera in še enkrat kariera. Življenje je šlo mimo mene, čeprav se ne počutim zelo staro, se mi zdi, da sem zaradi pomanjkanja ljubezni in topline, stara kot zemlja. 

Je res denar vse? Sprašujem se, zakaj so nekateri pripravljeni za denar iti preko vsega? Mogoče zato, ker ga dejansko nimajo in hrepenijo po temu, v prepričanju da bo življenje z njim lepše. Pa ni tako. Morda si srečen le nekaj časa, ne pa večno.

Ni lepšega kot to, da imaš nekoga, ki se s tabo veseli tvojih uspehov, te spodbuja in ti vsak dan pove, da te ima rad. Je srečen da te ima, kljub nepravilnostim, ki te na telesu motijo ali tistim drobnim napakam, ki te delajo prikupno. Imaš celo vzdevek, ki ti ga je nadel partner in se zdi tistim, ki niso zaljubljeni bizaren, a tebi, ki ga imaš rada, pomeni vse. Ko se vrneš domov s službe, te čakajo odtisi prstov otrok po mizah, polit kavč od kakava in tla polna kock ter igrač. Zatem sledi pritoževanje, da on zelenjave ne bo jedel in da bi raje sladoled. Nikoli ne bom vedela, kako je to. Resj je, imam službo, za katero sem dobro plačana, nikoli pa ne bom opravljala najlepšega poklica na tem svetu, ki se mu reče 'mama'.

Nikoli ne bom vedela, kako ti zaigra srce, ko te otrok pokliče 'mami.' Žalostno. Ne sluha, ne duha o otroškem smehu, joku ali umazanih stvareh v mojem domu. Mu sploh lahko rečem dom? S tem pismom, bi rada vsem, ki ste nesrečni, ker nimate sanjske službe, imate premalo denarja, ste nezadovoljni s svojo postavo, vas čaka kup položnic ter umazanega perila in ste jezni na moža, ki vas je prejšnji večer razjezil, povem nekaj: Vse to je minljivo, se da urediti, se da prebroditi in najti rešitev. Morda ne boste nikoli bogati, imeli pa boste večno bogastvo, ki se ji reče ljubezen in nekoga, ki vas bo razjezil, nasmejal in vam polepšal dan s tem, da vas bo imel rad in cenil. Veselili se boste uspehov otrok in živeli za njih ter imeli smisel življenja. Ljubezen je tista, ki šteje, pa žal tega ne vemo in vprašanje, če kdaj bomo ...