Radio1_v_zivo


Radio 1 priporoča | 8. 12. 2016 5:53
''Imela sva se najrajši, nato pa sva se razšla'' ... po desetih letih pa ŠOK!
Zgodba, ki naježi kožo in v glavi pusti na milijone vprašanj
Ključne besede:     zgodba    resnično    prijateljstvo    zveza    razhod    šok    preobrat    življenje    ljubezen
Življenje je včasih polno nenavadnih presenečenj

Tokrat zgodba prihaja iz Toulouse-ja, mesta v Franciji in je v mnogih, ki so jo prebrali vzbudila mešane občutke. Nekateri so rekli, da je izmišljena, spet drugi, da je preveč filmska, drugi so jokali, se smejali in konec koncev bili vsi šokirani in začudeni, kaj vse lahko ''napiše'' naše življenje. Zgodbo smo povzeli po neki spletni strani, kjer ljudje objavljajo svoja pisma in nenavadne zgodbe ter ponavadi ostanejo anonimni. 

 

Juliette in Lukas sta bila nerazdružljiv par in na prvi pogled sta izgledala, da bosta za večno ostala skupaj. A vendar sta se razšla po 3-eh letih skupne zveze in odšla vsak svojo pot. Lukas je dobil službo v drugi državi in takrat se je spremenilo vse. Nekaj časa sta se še slišala preko spleta, nato pa odločila razhod po razumni poti.

 

 

Moje ime je Juliette. V življenju sem si od nekdaj želela le eno – imeti ob sebi nekoga, ki me bo spoštoval in imel rad. Imela sem njega - moškega, ki me je podpiral, spoštoval, se občasno z mano kregal in mi šel na trenutke strašno na živce, a imela sem ga najrajši. V 3-eh letih zveze, sva dala skupaj čez ogromno stvari, ki sem jih v življenju želela doživeti. Potovanja, koncerti, morje, taborjenje, hribi, večerje in še več norih stvari. Nato pa je prišel dan, ko je moral službeno odpotovati za en mesec, se vmes vrnil in zopet odpotoval. Tako je prihajal in odhajal pol leta, nato sva se naposled odločila za razhod, da sva lahko živela normalno. Bilo je težko in obema zelo hudo. Nekaj časa sva bila na vezi preko spletne kamere, nato pa spoznala, da tako ne gre več naprej. S solzami v očeh sva prekinila stike in se odločila za sporazumen konec. Najhuje je bilo to, da sva se morala ločiti zaradi razdalje in ne zaradi nesoglasij ali prevar. Bilo je boleče in tisti dan je bil zame eden najhujših. Še zdaj ne vem, od kje sem zbrala toliko moči in iz rok izpustila nekoga, ki sem ga ljubila. Spraševala sem se ali sta denar in služba res tako pomembna? Je vredno? Nehala sem se spraševati, ostala sem močna in živela naprej.

Leta so minevala in kot bi mignil je bilo 10 let naokoli. Velikokrat sem se spomnila nanj, kljub temu da sem se vmes poročila s fantastičnim moškim in z njim dobila dva otroka, ki sta zaklad mojega življenja.

 

 

Tistega usodnega dne 

 

 

Na neko lepo sončno soboto, pa sva bila skupaj z možem povabljena na poroko moje dobre prijateljice Adeline. Spoznali sva se dve leti po tem, ko sem se jaz razšla z Lukasom, zato ji nisem nikoli omenjala te zgodbe preveč podrobno, čeprav je vedela zanj ter najino razmerje in razhod. Po poklicu je bila fotografinja, zato je odšla živeti v Švico. V roku nekaj mesecev mi je povedala, da je tam spoznala moškega, ki ji je popolnoma zmešal glavo in sta se čisto zaljubila. Rekla je, da je že dovolj stara in ne misli več čakati, zato se bosta kar poročila. Čeprav sem bila nad njeno naglo odločitvijo šokirana, sem jo podprla. Ko mi je govorila o svojem zaročencu, sem vedela, da je pravi in da bo z njim srečna. 

 
Adeline je bila moja sorodna duša in velikokrat so nama rekli, da sva kot sestri. Podoben karakter, obnašanje in včasih celo videz. Žal je tudi njo služba poklicala čez mejo, a se je odločila poročiti tu - v rodnem mestu Toulouse, kjer je odraščala.

 



Na poročni dan je sledil šok

 

 


Vesela sem bila, da jo bom končno videla in z njo preživela dan, ki ji bo pomenil ogromno. Poroka je bila majhna v ožjem družinskem krogu in v mali cerkvici na osamljenem kraju. V cerkvi sem stala bolj zadaj, saj mi je ponavadi rado slabo in sem hotela biti pri izhodu.
In takrat se je zgodilo. Srce mi je utripalo kot noro in za trenutek sem pomislila, da bom omedlela. Moški, ki je stal pred oltarjem in čakal nevesto je bil Lukas. Moj Lukas, moja ljubezen, tisti s katerim sva se razšla in se še dolgo potem ljubila. Stal je pred oltarjem in čakal njo. Mojo prijateljico, mojo zaupnico. Šok. V glavi se mi je zavrtel cel film in za trenutek sem se morala usesti. Mož je bil zaskrbljen in rekel, da stopiva na svež zrak. Nisem vedela kaj naj. Stopila sva ven na svež zrak, da sem prišla k sebi in takrat sem mu povedala zgodbo. Obstal je in me gledal. Moj mož je vedel za mojo zvezo z Lukasom, saj sva bila en do drugega od samega začetka iskrena. 
Za trenutek sem v tistem trenutku pomislila, da bo on tisti, ki bo padel skupaj. 

 

Tisti, ki zna gledati širše in zna ohraniti razum, bo v življenju vedno uspešen

 

 

Po nekaj minutah šoka, me je objel in mi rekel: ''Saj nisi ti kriva, življenje je tako naredilo. Bova doma o tem. Skušaj biti normalna. Vedi, da te sedaj ljubim jaz in ti bom stal ob strani, ko ti bo najtežje. Skupaj bova zmogla!'' Ob besedah, ki mi jih je namenil in so se mi zasadile globoko v srce, sem se zavedala kaj imam. Morda sem res 10 let nazaj izgubila Lukasa, a nato dobila moškega, ki me ljubi in spoštuje. Stopila sva nazaj v cerkev in poroka se je začela.
Po končani ceremoniji, je sledila zabava pri njej doma, na domačem vrtu. Do takrat me Lukas sploh še ni opazil. Od tega je minilo že toliko let, da sploh nisem vedela kaj naj in v glavi sem si ponavljala, kako je sploh to možno. Spila sem nekaj kozarcev vina in se odločila stopiti do obeh – prijateljice Adeline in bivše ljubezni Lukasa. Zbirala sem pogum in dihala kot, da umiram. Občutki so bili mešani. Mož me je prijel za roko in rekel: ''Saj zmoreš!''

 

 

 

 

Ne znam vam opisati, kako sem bila srečna, da ga imam in njegove besede so mi pomenile ogromno. Dobila sem moč in stopila do Adeline. Nikoli ne bom pozabila, kako mi je srce bilo in kako sem se počutila.
Adeline je žarela in bila je presrečna. Nisem vedela, kako naj začnem, da jima ne bi uničila njunega najlepšega dne. Zatem pa sem že videla, kako Adeline skupaj z novopečenim možem prihaja do mene. Ko me je zagledal je zavpil moje ime in mi planil v objem. Ne vem kdo je bil takrat bolj šokiran – jaz, on, prijateljica ali moj mož, ki je vse to opazoval. Po nekaj minutah presenečenih obrazov je bil čas, da se vse razjasni. Jaz, mož, Lukas in Adeline smo se usedli v notranjost hiše in bil je čas za resnico. Najbolj zanimivo od tega je to, da si ni nihče od nas nič prekrival ali si lagal. Vse je šlo zgolj za življenjska naključja in bolj čudno ne bi niti moralo biti. Na koncu smo jokali, se smejali in bili v šoku. S prijateljico sva se celo pošalili, da sva si pa res že delili vse – tudi moškega. Kljub temu, da je bil moja velika ljubezen in bi morda jaz bila sedaj z njim poročena, je usoda očitno hotela drugače. Vsak v življenju dobit tisto, kar si zasluži in očitno je moj trenutni mož tisti, ki mi je namenjen. Najbolj zanimivo od vsega je to, da mi Adeline ni nikoli poprej pokazala njegove slike ali ona njemu moje. Takrat sem si rekla, da je šlo najbrž res za usodo.

 

Čez 7 dni sta se poslovila in odšla zopet nazaj v Švico. Občutek sem imela, da so se najini odnosi kar malce ohladili, lahko pa je šlo zgolj za občutek. Od tedaj je minilo nekaj mesecev in nisva se slišali. Po pravici povedano mi nič ne manjka in njej očitno tudi ne. Morda sem nesramna, ampak si ne ženem preveč k srcu. Morda le potrebujeva čas, da vse skupaj dojameva. Kakorkoli že, jaz sem srečna in svojega življenja ne bi spreminjala za nič.