Radio1_v_zivo


Radio 1 priporoča | 18. 11. 2016 10:59
"Možu nisem povedala, da hči ni njegova. Njen oče je najin prijatelj ..."
Prevarala je moža z njegovo poročno pričo in zanosila
Ključne besede:     prevara    mož    žena    priča    prevara    zakon    ljubezen    otrok
Možu ni povedala težke resnice

Mlada ženska iz Slovenije nam je priznala v anonimnem pismu, da živi v veliki laži ter da to postaja vse večje breme za njo. Vendar nima poguma možu priznati, da otrok ni njegov. Oče otroka je njegova poročna priča.

 

 

To je njena izpoved:

 

Vem, da tale izpoved ni opravičilo za to, kar sem naredila, niti ne more biti, toda žal se je tako zgodilo.

 

Na začetku je bila najina zveza zares lepa in prijetna. Z možem sva preživela ure in ure skupaj in se pogovarjala o vsemu. Komaj sem čakala, da pridem domov, samo da ga vidim. Po dveh letih sva se poročila in takrat se je vse začelo spreminjati.

 

On je postal nejevoljen, vse bolj me je kritiziral, vsako mojo potezo, vse kar sem naredila, vse manj ga je zanimalo, kaj me muči, kako se počutim ... Življenje z njim je šlo v čisto drugo smer.

 

S časom je najin prijatelj (poročna priča) postal edina oseba s katero sem se lahko normalno pogovarjala. Moja mama je pred kratkim umrla, oče je preveč površen, da bi karkoli razumel, sestra pa je bila preveč zasedena s svojim življenjem in s svojimi problemi. Prijateljicam nisem želela nič govoriti, ker nisem bila razpoložena za njihove nasvete, ki so bili kot na primer: "Pusti ga, ne potrebuješ tega v življenju".

 

In tako sem vse več časa preživela s tem prijateljem. Ko sva bila skupaj, sva se imela lepo. Pogovarjala sva se o vsem, tudi smejala sva se veliko. Sčasoma sva se vse več videvala. Vedno sva našla izgovor, da se vidiva. 

 

Nekega popoldneva sva šla na sprehod po starem delu mesta in se v nekem trenutku poljubila. Bilo nama je prijetno in hkrati neprijetno. Silno sva si to želela, obenem pa sva se oba zavedala, da to ni v redu, kar počneva. Tisti dan sva se oba precej zmedena razšla in nisva se videla nekaj mesecev.

 

Bližal se je božič in veliko sem se ukvarjala s tem. Hodila sem po mestu, iskala darila in našla njega. Šla sva na kavo, dolgo sva se odprto pogovarjala o tem, da sva všeč drug drugemu. Skupaj sva bila celo popoldne, se sprehajala naokoli, na koncu pa sva pristala pri njemu na čaju, da bi se ogrela, ker je bilo zunaj zelo hladno.

 

To je bila velika napaka. Bila sva sama v topli sobi in izgubila sva kontrolo. Postala sva ljubimca. 

 

Najina zveza je trajala do trenutka, ko sem izvedela, da sem noseča, se pravi približno pet mesecev. To je bil velik šok zame, ker sem vedela, da moj mož ni oče temu otroku. Dolgo nisem nikomur nič povedala. Razmišljala sem, kaj naj naredim in čeprav sem vedela, da je najbolje vse iskreno priznati, nisem imela dovolj moči, da bi to naredila. 

 

Ko sem možu povedala, da sem noseča, je bil tako srečen, da nisem imela srca mu to uničiti. Vedela sem, da bi ga to močno prizadelo. Odločila sem se, da bom tiho. S pričo se nisem več videvala. Povedala sem mu, da sem noseča, da otrok ni njegov in da je najbolje, če se prenehava videvati. 

 

Moja hči je sedaj stara tri leta in vse bolj je podobna svojemu očetu. Mož je postal takšen kot je bil na začetku najine zveze, prijeten in optimističen. Vem, da bi morala biti iskrena in vse priznati, toda nikakor ne morem zbrati dovolj poguma. Strah me je, kaj se bo takrat zgodilo. Bojim se, da nam bom vsem uničila življenja. Grozno je tako živeti.