RESNIČNA ZGODBA: Pustil sem jo, ker sem želel živeti, nato pa ...

27. 10. 2016 ob 15:52 Ko prepozno spoznaš, kaj si imel Ključne besede: zgodba, resnična, ljubezen, ženska, moški, razhod, bolečina, slovo, konec, obžalovanje Tokrat smo našli navdihujočo zgodbo, ki ima žalosten konec, a hkrati tudi navdihujoč. 31-letni Ian iz Anglije, je s tem pismom želel vsem moškim po svetu sporočiti, da naj cenijo in spoštujejo tisto, kar ljubijo in tega nikar ne izpuščajo iz rok zaradi neumnosti. Kajti neumnosti so minljive, ljubezen pa je lahko večna, če z njo ravnaš prav ...     Skupaj sva bila malo več kot 4 leta, ko sem se odločil, da to ne pelje več nikamor in sem jo zapustil. V bistvu mi ni manjkalo prav nič, sem se pa naveličal takšnega resnega življenja in želel doživeti še kaj drugega. Ko sva se razšla, mi je še skoraj en teden vztrajno pošiljala sporočila, me klicala, jaz pa sem jo le ignoriral. Če sva se slučajno videla zunaj, sem jo hladno pozdravil in se vedno tako glasno smejal, da je videla, kako zelo uživam. Včasih sem celo pred njo objemal različna dekleta in niti malo mi ni bilo hudo zanjo. Takrat sem mislil, da pač nisva za skupaj.   Počutil sem se kot, da imam zopet 20 let. V pol leta samskega življenja sem naredil toliko neumnosti, da bi se lahko križal noč in dan. Skoraj nič me ni bilo doma in veliko časa sem preživel s prijatelji, s katerimi smo popivali. Kdaj pa kdaj sem k sebi povabil tudi kakšno žensko in bil srečen, da sem končno svoboden ter lahko delam, kar me je volja. Zdelo se mi je, da končno živim tako, kot sem želel – sam in svoboden. A sem se motil, tako zelo motil. Počasi se je moje energično in brezglavo življenje začelo umirjati. Po glavi se mi je začela sprehajati ona - moja mala, tako sem ji namreč rekel in vedno je zažarela, ko sem to izgovoril. Zalotil sem se, da sem vse pogosteje razmišljal o njej. Na telefonu sem začel gledati najine skupne slike in se zadrževal v okolju, kjer je bila ona najraje. Z avtom sem se ob večerih vozil mimo njene hiše in se počutil kot največji psihopat. Kot bi me nekdo udaril po glavi in me zbudil iz globokega spanca, sem spoznal, kaj sem naredil. Po pol leta! Spoznal sem, da je bila ona moje življenje in, da sem v bistvu z njo izgubil smisel, ki mi ga je dajala le ona. Premalokrat sem ji rekel, da jo imam rad, premalokrat. Čeprav sem jo imel neizmerno, ji tega žal nisem pokazal. Bedak.     Nato pa sem jo nekega dne srečal v trgovini. Ko sem jo zagledal, mi je srce začelo biti in v trebuhu sem začutil nekakšen stiskajoč občutek. Bila je tako zelo lepa in skozi glavo so mi švigali spomini, kako lepo sem se imel z njo ter se zavedal, kaj sem izgubil. Stala je pred mano, a moje roke so bile zvezane. Nisem je mogel objeti in nisem ji mogel reči, da jo imam še vedno tako rad, saj sem jo zapustil, ker sem želel nekaj več od življenja. A spoznal sem, da ta ''več'' je bila ona. Stopil sem do nje in jo pozdravil. Prijazno, kot je znala le ona me je pogledala in pozdravila nazaj. Sem že omenil, kako lepa je bila? Zdelo se mi je, da sem se ponovno zaljubil. Nato je rekla, da se ji mudi in mi pomahala v slovo. Obstal sem s košaro in gledal za njo. Še vedno je imela tisti parfum, ki sem ji ga kupil za najino 4. obletnico. Tisti moment sem si odločno rekel, da jo bom dobil nazaj. Naslednji dan sem odšel kupiti rože in se odpeljal do njene hiše. Čutil sem, da gorim v telesu in želja po njenem objemu je bila neznosna. Tisti trenutek, bi bil zanjo pripravljen umreti. Vem, sliši se klišejsko, ampak tako sem jaz - cepec čutil.   Zapeljal sem malce stran od njene hiše in stopil ven. V rokah sem držal šopek in počutil sem se kot v filmu. Zagledal sem jo v daljavi, kako se smeje in zaklepa vrata hiše. In nato šok. Srce mi je zastalo in najbrž sem podoživel vse za nazaj. Pred njo se je pojavil postaven fant, ki jo je objel in zdelo se mi je, da je ne želi spustiti. Zakaj bi jo sploh spustil? Objemal jo je, ona pa se je smejala, tako kot se je nekoč pri meni. Poljubljal jo je, jo božal po laseh … Mojo malo … Obstal sem s šopkom in ostal popolnoma brez moči.    Takrat sem spoznal le eno: Da sem jo izgubil za vedno. Zavrgel sem jo kot smet in nato spoznal, kaj sem imel. Prepozno. Moj tisti nekaj ''več'', ki sem ga v življenju potreboval je bila ona … In ta nekaj več sem izgubil ...