LIVE           051300300   0802255         Frekvence
 

RESNIČNA ZGODBA: Izgubila njega, nato pa dobila ...

''Ne želim pomilovanja in sočutja''
Ključne besede: resnično, zgodba, izpoved, sreča, nesreča, ljubezen, življenje, preživetje
Zgodba govori o 36-letni Joanni iz Valmiere, mesta v Latviji, ki se ji je v nekem trenutku svet dobesedno obrnil na glavo. Morala je začeti povsem na novo in se naučiti zopet živeti. Ko je že mislila, da je spoznala ljubezen svojega življenja in končno zaživela po svoje, je v trenutku izgubila vse ter hkrati tudi veliko pridobila. Z močno voljo je pokazala, da ljudje ne smemo nikoli obupati, tudi, ko nas življenje potisne v prepad moramo splezati ven in se boriti.    Preden je za medije izdala svojo zgodbo, je takoj na začetku povedala tole:   ''Ne želim, da me pomilujete in name gledate z izrazom sočutja, češ, da razumete in veste, kako mi je težko. Nočem, da me na koncu intervjuja potrepljate po rami in mi podate robček, ker sem ga namreč prinesla s seboj. Ne bi rada, da je moja zgodba javnosti predstavljena na način, kot da se smilim sama sebi in predvsem ne želim, da mislite, da sem se izpostavila zato, da bi kaj zaslužila. Nočem nič. Zato prosim, da se usedete ali uležete, prižgete kamere in začnete. Čas je dragocen in res se mi ne da cel dan govoriti o tem. Lahko pa spijemo skupaj močno kavo in vam raje povem o svojih načrtih za prihodnost.''   Stara sem bila 32 let in zdelo se mi je, da je končno v mojem življenju vse tako kot mora biti. Najbolj smešno je to, da nikoli v življenju nisem počela nič. Dobesedno nič. Nisem marala športa, nisem hodila na tečaje, kuhanje pa me prav tako ni veselilo. Najraje sem bila doma in počela nič. No, jedla, pila in se zabavala. Od 18-ga leta in vse do 30-ga, ko sem živela pri starših je bila to moja dnevna rutina. Vmes sem bila sicer v zvezi, ki je trajala vsega 3 leta in nato konec. Prevarana, zapuščena in sama. Kar nekaj časa sem se smilila sama sebi in nato le spoznala, da moram v življenju naprej. Pač me je zapustil tisti, ki sem ga imela najrajši in sem sanjala o tem, kako z njim korakam pred oltar in se v njegovem objemu zbujam vsako jutro. Ja, to so bile le sanje in moja realna slika, ki sem jo imela v glavi tisti trenutek je bila, da bom celo življenje sama, obupana gospa z mačkami. Nato pa sem šele pri 30-letih spoznala njega. Bolje ne bi moglo biti in vsako jutro sem se zbudila z nasmehom na obrazu. On je bil tisti, ki me je navdušil za hribe, kolesarjenje in nasploh športne aktivnosti, ki jih sploh nisem poznala, ker sem se vsak vikend spopadala z groznim mačkom in čakala, da mi mama skuha juho. Žalostno, ja. A vendar sem nekako odrasla in spoznala, da se moje življenje končno začenja. Postala sem ženska. Naučila sem se kuhati, ljubiti in predvsem uživati življenje. Čeprav sem imela vmes kar nekaj padcev, sem se pobrala, saj sem imela njega. Pomagal mi je pri vsem in mi vlival voljo do življenja. Po 1 letu sva se skupaj preselila v manjše stanovanje in začela graditi na zvezi.     Včasih se mi je zdelo, da sanjam in sem se morala uščipniti, da sem videla, da je res. In verjeli ali ne, tudi zanosila sem. Morda sva bila hitra, pa vendar nisem bila več v najmlajših letih in sploh nisem razmišljala ali je prehitro ali ne. Vedela sem samo to, da je otrok spočet iz ljubezni in to je bilo tisti trenutek edino prav. Ko sva izvedela novico sva bila oba presrečna. Prvič sem ga videla tudi jokati. Takrat sem vedela, da sem izbrala pravega in čutila sem, da bom srečna. In tako so minevali meseci in še vedno sem bila zelo aktivna, čeprav že visoko noseča. Tako zelo sem prvič ljubila življenje, da vam ne znam povedati. Toliko energije, moči, da bi lahko premikala gore. Bila sem odločena, da po porodu začnem aktivno kolesariti, h čemur me je navdušil prav on. Pri mojem 8 mesecu nosečnosti pa sva šla skupaj na pregled. Z otrokom je bilo vse v redu in to je bilo edino, kar sva hotela slišati. Ko sva zapuščala ordinacijo, sva se že pogovarjala o tem, kakšen barve bo otrokova soba in kakšne zavese bodo pasale v njej. Tako zelo rada sva se o tem pogovarjala in bila sem vesela, da ni bil tipičen moški, ki ga bi te teme dolgočasile.       In takrat je bil to najin zadnji pogovor. Kajti tisti dan se je moje življenje spremenilo. Lahko bi rekli, da se je zgodila sreča v nesreči ali čudež v nesreči. Zapuščala sva ordinacijo in naročila sem mu naj me počaka v avtu, jaz pa bom skočila čez cesto v pekarno. In takrat se je zgodilo. Še danes ne vem od kje, zakaj in kako. Prikazal se je kot strela z jasnega in me zbil. Sunek kot bi me povozil vlak je bil nepopisljiv. Obležala sem 10 m stran od avta, pri zavesti. Edina stvar, ki sem jo imela v mislih, preden sem popolnoma izgubila zavest je bila otrok. Od daleč sem še zadnjič zagledala njega, kako teče in kriči. In to je tudi zadnje, česar se spomnim. Zatem se se zbudila v bolnici. V ušesih sem slišala piskanje naprav in vohala vonj po zdravilih. Imela sem popolnoma zamegljen vid in videla sem le obrise. Pred mano je bila oseba in zdelo se mi je, da je ženska. Prebujala sem se in ni mi bilo čisto jasno kaj se dogaja in zakaj sem v bolnici. Nato pa preblisk in kot bi me nekaj sunilo v srce, sem se spomnila in v sebi sem zakričala: ''OTROK!'' Počutila sem se, kot da ni moje telo in da to sploh nisem jaz. Zaspala sem nazaj.       Čez nekaj dni, ko so me pripravljali na zbujanje in zavedanje, da sem doživela nesrečo ter, da okrevam, mi je bilo vsaj malo jasno, kaj se dogaja. Čeprav nisem točno vedela, kdo sem in če je vse to, kar se dogaja resnično. Pred mano so bili trije zdravniki, mama, oče in moja mlajša sestra. V njihovih očeh sem videla solze in nisem znala razbrati ali so to solze sreče ali žalosti. Zdelo se mi je, da nekaj manjka oz. nekdo. Otrok, partner? Srce mi je razbijalo kot noro in v mislih sem imela milijon misli, a hkrati nobene. Nisem upala vprašati niti za otroka, niti za partnerja, ker sem si globoko v sebi mislila, da je bilo vse izmišljeno in v bistvu nikoli tega nisem imela. Zdravnik je začel: ''Joanna, sedaj ste pri vsej zavesti in ne bom se obotavljal. Prav je, da vam povemo takoj in to skušate čimbolj normalno sprejeti in se s tem sprijazniti. Rodili ste zdravo punčko. Stara je 6 mesecev …'' Gledala sem ga zaprepadeno in čutila sem olajšanje, hkrati pa veliko žalost ter en kup mešanih občutkov, ki vam jih ne znam opisati.   ''Torej Joanna, v komi ste bili pol leta in doživeli grozno nesrečo. Otrok je bil skoraj 2 meseca na intenzivni negi, vi pa ste e borili za življenje.' Padla sem v trans in zdelo se mi je, da sem v najhujši nočni mori.. Potrebovala sem kar nekaj mesecev, da sem spoznala, da sem doživela nekaj najhujšega in hkrati dobila v svoje življenje nekaj najlepšega. Otroka, ki je zdrav in je preživel najhujšo nesrečo. Se sprašujete zakaj ne govorim o partnerju? Zapustil me je, ko sem bila v komi. Baje ni prenesel tega pritiska in preprosto odšel. Nikoli se nisva več videla, slišala ali sploh vedela drug o drugem karkoli.  Tisti trenutek mi je bilo zanj popolnoma vseeno. V rokah sem imela njo – čudež.    Sedaj imam 36 let in zopet sem se zaljubila v življenje, čeprav sem potrebovala kar nekaj časa. Še vedno hodim na fizioterapije, fotografiram in živim za njo. Moj mali čudež. Zato želim vsem na svetu povedati le nekaj. Cenite vsako minuto svojega življenja, počnite tisto, kar vas veseli in prenehajte se sekirati, če imate nekaj kilogramov preveč ali pa si ne morete privoščiti tistega dragega avtomobila. Kajti, ko enkrat doživiš to, ti je vseeno ali boš šel na Maldive ali pa si boš noge namakal v lavorju. Srečen si, da živiš. Preprosto se zaveš, da je največje bogastvo v tebi in včasih potrebuješ nesrečo, da to spoznaš. Večino časa se sprašuješ, zakaj se je to zgodilo ravno tebi in s čim za vraga si si to zaslužil. Vse to analiziranje in spraševanje je brezpomensko, saj moraš iti preprosto naprej. Torej še enkrat ponavljam: Živite in se ne sekirajte. Saj nikoli ne veste, kaj se zgodi naslednjo minuto. Življenje je žal prekratko, da bi ga zavrgli ali preprosto pustili, da odide mimo vas.