Radio1_v_zivo


| 30. 12. 2016 14:02
Resnična zgodba: ''Nikoli ji nisem povedal, da jo imam rad, dokler ...''
Žalosten konec je navdih mnogim, ki ne upajo priznati svojih čustev
Ključne besede:     resnična    zgodba    fant    dekle    žalostno    ljubezen    priznanje    pismo
Bila sta nerazdružljiva prijatelja ...

Resnična zgodba govori o 28-letnem Noahu iz majhnega mesta v Avstraliji, ki je ganila mnoge, ko so jo prebrali. Zgodbo je zaupal avtralskemu časopisu in želel z njo nagovoriti vse tiste, ki svojim ljubljenim osebam premalokrat povedo, koliko jim pomenijo. 

Zgodba je po objavi ganila mnoge in hkrati bila navdih vsem, ki niso imeli poguma, da bi tistim, ki jih imajo radi priznali, kaj do njih čutijo. 

 

 

Ime mi je Noah in prihajam iz majhnega mesta v Avstraliji. Star sem 28 let in zgodba, ki jo bom delil z vami je nekaj, kar me je v življenju naučilo marsičesa, kljub temu, da sem izgubil nekaj, za kar sem živel in bil pripravljen dati življenje.

Če začnem čisto klišejsko, bom pisal o dekletu, ki je bila kot iz sanj. Še tiste njene male drobne napake so mi bile tako všeč, da jih ne bi zamenjal za nič na svetu. Z eno besedo - bila je popolna. Saj vem, da se sliši dramatično in malce preveč pocukrano, ampak dokler nisem spoznal nje, tega občutka nisem poznal. Nisem verjel, da se lahko nekdo tako močno zaljubi, da bi bil za eno osebo žrtvovati vse. In ob njej sem čutil ravno to. Ko sem bil v njeni bližini, je moj svet izgledal popoln. Nisem se obremenjeval za nič in problemi so kar izginili. Znala me je nasmejati in spraviti v dobro voljo. Tudi, če mi je šla kdaj na živce z izpadi kot so: debela sem, joj spet imam mastne lase, ne vem če mi ta obleka pristoji, lak se mi je spraskal … vse to sem imel rad. Bila je tečna in nevzdržna, vendar nisem razmišljal o tem, da bi jo spremenil, ampak le o tem, kako hudičevo jo imam rad. Je to sploh možno, da ti ena oseba tako zmeša glavo? Jaz mislim, da je in ravno ona je tista, ki jo je meni.

 

Po letu dni druženja, sta postala nerazdružljiva



 

 

Skupaj sva preživela eno leto in bila preprosto nerazdružljiva. Seveda so prišli dnevi, ko sem moral zaradi službenih obveznosti na kakšno pot – bil sem namreč učitelj deskanja na vodi, ona pa je imela ogromno opravkov v vrtcu, kjer je delala kot vzgojiteljica. Že tukaj sva imela skupno točko, ker sva oba ljubila delo z ljudmi oziroma otroki.

Spoznala sva se na pikniku mojega prijatelja in v prvih nekaj minutah, ko sem spregovoril z njo, sem imel v mislih: To punco bi oženil!

Tisti večer sva klepetala dolgo v noč in tako postala prijatelja. Dobra prijatelja. Družila sva se, hodila na izlete, popivala, žurala, včasih pa le ležala in lenarila. Bila sva kot par, a vendar nisva bila. Nikoli ji nisem upal priznati, da mi je všeč in sem noro zaljubljen vanjo, saj sem se bal njene zavrnitve in da me morda ne bi hotela videti več. Do nje sem se obnašal kot prijatelj, čeprav me je velikokrat imelo, da bi jo kar objel in nikoli več izpustil. Pa nisem, ker sem se bal.

Velikokrat mi je omenila, kako zelo je srečna, da ima takšnega prijatelja kot sem jaz in ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Štel sem si v velik poklon in s tem mi je le še dodatno potrdila, da sem le prijatelj.

Včasih sva se nevede zalotila, da se spogledava in v njenih očeh sem videl nekaj, kar mi je dalo potihem vedeti, da sem ji morda všeč. Vendar je še isti trenutek odmaknila pogled in začela o tem, kako res je vesela, da se dobro razumeva in mi res privošči dekle, ki me bo imelo rado ter me cenilo.

 

Za rojstni dan se mu je življenje obrnilo na glavo ... za  vedno


No, tako je minilo leto dni in zopet je bil na vrsti moj rojstni dan. Ker je bilo poletje, sem ga pripravil doma na vrtu. Seveda sem med prvimi povabil njo in še nekaj najbližjih prijateljev. Poklicala me je pol ure pred večerom, da bo malce zamudila, saj mora še nekam skočiti.

Zatem so začeli prihajati prijatelji, dišalo je po žaru in energija v zraku je bila prava. Malce sem spil in se odločil za velik korak, ki bi me stal vse. Odločil sem se ji povedati, da jo ljubim in da je edina stvar v mojem življenju, ki mi vliva moč in veselje.

Ko sta minili že skoraj dve uri in nje še vedno ni bilo, me je jasno začelo skrbeti. Poklical sem jo, številka pa je bila nedosegljiva. Mislim sem si, da je morala kaj postoriti doma, ali pa ji je morda le zmanjkalo baterije.

Čez natanko eno uro sem dobil klic prijatelja, ki mi je spremenil svet in moje življenje obrnil na glavo.

''Zoe je imela nesrečo. Na poti k tebi, je zavila s ceste in ...'' Nisem več slišal nič. Spustil sem telefon in obstal.

 

Resnica ga je zadela v srce


Čez nekaj dni je bil njen pogreb. Stal sem pred njeno krsto in gledal njeno sliko. Tudi jokati več nisem mogel. Nisem vedel, kdo sem, kaj sem in kaj bom. Moj svet se je sesul in umrl z njo. Edina misel, ki sem jo imel je ta, da ji nisem nikoli povedal, da jo imam rad in ji nikoli ne bom mogel.

Do mene je prišla njena mama in mi v roke dala darilo, ki mi ga je Zoe hotela prinesti tisti dan. Kupila mi je vstopnico za koncert, na katerega sva hotela iti naslednji teden skupaj in zraven sporočilo.

Ko sem prebral sporočilo, sem zmrznil in malo da ne omedlel. Na njem je pisalo:

 

''Noah, vse najboljšeeee! Kuverto odpri po polnoči!

''Ne vem, kako naj ti to povem drugače. Bojim se, da bom s tem uničila prijateljstvo, ampak ne morem več. Zaljubljena sem vate od prvega dne, ko sem te videla in hrepenim po tvojem objemu. Če tudi ti čutiš isto, steci do mene in me objemi, ko bom že rahlo pijana sedela in jedla torto''.

 

 

 

 

 

 

© 2015 Radio Pro 1 d.o.o. | Design by Media Design | Splošni pogoji uporabe | Pravila komentiranja | Za glasbenike | Pravila nagradnih iger | Volilna pravila