LIVE           051300300   0802255         Frekvence
 

Kurešček

66 dni poletja v najlepših slovenskih krajih
Ključne besede: kurešček, 66 dni poletja
Kurešček (826 m) je hrib nad naseljem Ig, nad južnim obronkom Ljubljanskega barja. Na njegovem vrhu se nahaja romarska cerkev Sv. Marije, kraljice miru, ki je bila obnovljena leta 1990. Do Kureščka vodita dve cestni povezavi: s severne smeri preko naselja Ig ter z južne preko vasi Rob. Na zahodni strani se vzpenja hrib Mokrec (1059 m), na vzhodni pa je preko Želimeljske doline moč videti grad Turjak (542 m) in hrib Gora (748 m) s cerkvijo Sv. Ahaca. Zgodovina nastanka cerkve na Kureščku je zavita v temo davnih stoletij. Prvi sledovi segajo v nemirne čase turških vpadov. Že krajevno ime samo nam pove, da so tukaj kurili grmado v svarilo, da prihajajo turške roparske tolpe. Bolj zgovoren je v Slavi vojvodine KranjskeJanez Vajkard Valvasor, ko pravi, da je na Kureščku sloveča božja pot. Omenja tudi legendi, ki sta se spletli okrog tega kraja. Prva pripoveduje o kureškem mežnarju, kije šel v zgodnjem jutru iz vasi pod vrhom v cerkvico zvonit jutranjice. Pa je zašel v visokem snegu, in ker je daleč naokoli ležala gosta megla, se nikakor ni mogel izkopati na pravo pot. Ves upehan je začel obupovati. Tedaj pa so se zvonovi na vrhu Kureščka sami oglasili. Ravnal se je po njihovem glasu in srečno dospel do cerkvice. Druga pripoved je bolj zavita v Ijudsko domišljijo. Pravi, da prilete vsakih sedem let posebne mravlje in ostanejo v cerkvi osem dni. Toliko jih je in take so, da jih ni mogoče poteptati z nogami niti pregnati. Sedanjo cerkev na Kureščku so zgradili v 18. stoletju, ko je imela tu sedež za vso Kranjsko deželo bratovščina Marije, kraljice miru. Člani te bratovščine so bili preprosti pa tudi bogati ljudje od vsepovsod. Takrat so postavili v cerkvi tri oltarje in poslikali prezbiterij. Freske so ponazarjale misel, kako Marija miri sprte voditelje ljudstev. Tudi vsi napisi so govorili o miru. Med njimi je eden obljubljal: Na tem mestu bom delila mir. Zaradi velikih množic, ki so prihajale na shode, so postavili zunaj cerkve, za prezbiterijem odprto lopo in oltar. Za oskrbo romarjev je bil nastavljen poseben duhovnik, ki je stanoval v hiši pod cerkvijo. Po smrti zadnjega so leta 1936 prevzeli skrb za cerkevsalezijanci z Rakovnika.