»Nisem si mislila, da bo moj zakon preživel, saj sva med ŽALOVANJEM prejela še eno ŠOKANTNO novico!«

11. 03. 2018 ob 13:24 A očitno sem se motila! Ključne besede: zakon, razmerje, moški, ženske, poroka, otrok, žalovanje, ljubezen, moč, neverjetno   »Kar pet let sva se že poznala, ko sva se potem končno odločila za poroko. Moj mož je bil tri let starejši od mene. Najina poroka pa je bila kot iz pravljice. Z možem sva se zelo zavedala, da želiva čimprej po poroki imeti otroke, saj jih noben od naju še ni imel, tudi ne iz preteklih razmerij. Takoj sva se pričela truditi in upoštevala vse nasvete, ki sva jih prejela od zdravnikov. Približno leto pozneje sva še kar vztrajala. Potem se je zgodilo nekaj nepredvidljivega. Njegov oče se je odpravil v bolnišnico na preprost, rutinski poseg, a se ni nikoli več vrnil živ. Z njim smo 19 ur sedeli bolnišnični sobi, a njegovo telo je počasi umrlo. Njegov oče je tako umrl štiri dni po božiču. Počutila sem se, kot da se z njim izgubila tudi svojega moža, saj je bil njegov heroj. Žaloval je precej intenzivno. Vse kar sem lahko upala je bilo, da bo nekoč spet našel pot nazaj do mene. Vedela sem, da mu moram dati dovolj časa. Pet mesecev kasneje sva se odpravila zdravniku, da bi opravila nekaj testov, ker nisem morala zanositi. Nato se je zgodilo še nekaj nepričakovanega. Nekega večera je mama klicala mojega moža, da me mora takoj pripeljati domov. Bala sem se, da se je tudi mojemu očetu zgodilo nekaj hudega, a ko sem prišla domov sem izvedela, da je voznik, ki je vozil na napačni strani ceste, do smrti povozil mojega brata. Izguba je bila tako boleča, da so spet minevali mesec, ki so mi še danes popolnoma zamegljeni. Srce se mi je zlomilo. Večino dni sem komaj vstala in samo čakala, da se lahko zleknem nazaj pod odejo. In potem pridejo še rezultati testov. Ugotovili so, da ne moreva imeti otroka, in sicer zaradi moževe sperme. Vse je propadlo. Kar naenkrat sem si želela, da bi pobegnila in nikakor nisem mogla dojeti, kako se mi je v samo nekaj mesecih življenje obrnilo na glavo! Možu sem parala živce in ga obtoževala, čeprav ni bil nič kriv. A nato sva ugotovila, kaj nama bo pomagalo. POGOVOR. Ugotovila sva, da se morava pogovarjati, pa ne samo o tem, kaj gledati po televiziji ali kje jesti večerjo. Mož mi je dal jasno vedeti, da bi ne bo spustil zbežati in da se morava boriti za naju. Ljubila sem svojega moža , a sem bila prepričana, da se je najin zakon začel tako slabo, da se enostavno ne bova morala pobrati. A sem se motila! Počasi sva spet začela uživati. Veliko sva se pogovarjala in se odločila, da začneva znova. In tako sva odšla na ponoven PRVI zmenek. Veliko sva se smejala in moj mož je ponovno postal zabaven, plesal je in užival je v tem, ko me je videl, da se smejim. Izkušnja je bila krasna, kmalu sva se postavila na noge in začela ugotavljati, katere so še tiste stvari, ki me bodo v življenju osrečile. Sva ekipa, skupaj delava, namesto da se utapljava, skupaj jočeva in se smejiva. Moj mož mi je v ogromno podporo in trudim se, da mu vrnem podporo takrat, ko jo potrebuje on.«   Kako pozitivna zgodba, kajne? Definitivno takšna, ki bi morala dati moč in opogumljati vse ljudi, ki se v določenem trenutku ne znajdejo več. Zato jo DELI naprej med prijatelje!