PISMO NJEJ: ''Osebi v katero sem NORO ZALJUBLJEN in nimam jajc, da ...''

08. 09. 2017 ob 04:47 29-letnik javno priznal, da je zaljubljen v dekle, ki tega sploh ne ve! Ključne besede: pismo, ljubezen, pogum, fant, dekle, norost, javno, priznanje Ljubezenski prizori, ki smo jih vajeni v filmih niso več novost, kaj pa tisti, ki se dogajajo v resničnem življenju, resničnim ljudem? No, to pa je nekaj kar nas še vedno rado preseneti, kot nas je presenetilo pismo Gašperja, ko smo odprli e-mail ter prebrali tole. Ko prebereš pismo obupanega fanta, ki je noro zaljubljen v dekle in po domače povedano nima ''jajc,'' da bi jo povabil na zmenek je nekaj, kar smo morali objaviti. Čeprav nam drugega kot svojega imena in starosti ni zaupal, srčno upamo, da ga to sanjsko dekle KONČNO opazi.Sem Gašper in že dolgo časa se opogumljam, da bi tole napisal. Končno sem se opogumil, poiskal vaš e-mail naslov in naredil čisto prvi korak mojega velikega ''življenjskega problema,'' ki se mu reče ljubezen. Občutek imam, da mi bo padla krona z glave, ker sem namreč moški, ki se ni nikoli lotil česa takega in se tako rečeno ''poniževal'' s pismi, a sem tako zelo zaljubljen, da bi naredil čisto vse – tudi pel podoknice, a nimam posluha, niti jajc! No, preidimo k bistvu in naslovu moje zgodbe:''To pišem njej, osebi v katero sem NORO ZALJUBLJEN in nimam poguma, da ji to povem!''Pismo je za njo. Žensko, ki jo opazujem že več kot pol leta in še zdaj nisem zbral poguma, da bi jo ogovoril. Ja, prav ste prebrali – POL LETA! V dobi interneta nimam niti jajc, da bi jo dodal na Facebook, kaj šele, da bi ji rekel v živo, da je najlepša ženska kar sem jih kdaj videl. Dela namreč v lokalu, kamor s prijatelji zahajam že vrsto let, a ona je tam točno pol leta in še to samo za vikende. Ko mi je prvič postregla s kavo, se mi je zdelo, da mi je jezik padel v kavo in od takrat naprej sem pečen. Lepše ženske v življenju še nisem videl. Vem, zvenim klišejsko, osladno ali kakorkoli si boste predstavljali, ampak tako čutim. V prejšnjih zvezah nisem do dekleta nikoli čutil takšnega hrepenenja, kot ga čutim do nje. Imel sem dekle, bila mi je všeč, rad sem jo imel in bil sem srečen. Nato pa se mi zgodi tole in se totalno zaljubim ter sem čisto zmešan – kot, da mi je 15 let.Z njo klepetam in veliko stvari sva si že povedala, takole preko gostilniškega pulta. Včasih se celo skupaj usedeva (med njenim delovnim časom seveda) in medtem, ko jaz srkam pivo, si ona vedno privošči belo kavo, na katero si sladkim grehom nariše ''smajlija.'' Nikoli je nisem vprašal, zakaj to naredi, a se mi zdi tako prikupno, da jo le opazujem. Najlepša je, ko posrka kavo in se ji nato pena zariše nad ustnico – je*emti, takrat bi jo najraje polizal! Morda zvenim preveč perverzno in bom raje rekel, da bi jo takrat najraje poljubil. Preprosto je popolna, kaj naj drugega rečem. Zakaj je takšna? Ker je preprosta, nekomplicirana in tako zelo naravna … ja, zato. Na sebi vedno nosi različne puloverje, kavbojke, športne copate in ima rahlo valovite svetlo rjave lase. Njen nasmeh? Za umreti. Ima namreč zob, ki je malce postrani, a je na njej tako prikupen in seksi, da se mi meša. Smešna mi je, ko si grize noht na mezinčku in tako zelo mamljiva, ko si popravlja lase za ušesa. Res sem nor – to bom v tem pismu najbrž večkrat napisal, da bo za ziher. Vikendov se veselim, kot se majhen otrok veseli božiča, ker vem, da bo ona tam. Vem, nor sem, ampak ne zastonj – nor sem nanjo in noro zaljubljen vanjo. Navzven delujem kot normalen moški, ki se rad šali, spije s prijatelji pivo, gre na košarko, uživa v nedeljskem lenarjenju in je zadovoljen s svojim življenjem pri 29-ih letih. Marsikatero dekle mi piše, a kaj več kot pijačo, morda v skrajnem primeru avanturo, z njo ne bi imel – a odkar poznam njo, mi tudi to ne diši več. Sploh si nisem podoben, a sem zbolel za boleznijo, ki se ji reče ljubezen. Sanjam samo še o njej in o tem, kako bom enkrat pritekel v lokal, jo objel pred vsemi in jo imel za vedno. Ja, dekleta, tudi mi smo taki pomehkuženci, če želimo biti in predvsem takrat, ko spoznamo tisto pravo – takrat nam popustijo zavore. Še to, da omenim: Medtem, ko s prijatelji samozavestno pijemo pivo in smo glasni, razmišljamo o njej … morda je videti, kot da ne vidimo ničesar, a tisto, kar želimo, vidimo v celoti in to kristalno jasno. Kaj naj naredim? Naj ji pišem? Naj ji povem v živo?!? Mislim, kje imam jajca, ki sem jih imel včasih? Najbrž so mi jih vzele bivše! Prvič v življenju sem tako zaljubljen, da se bojim, da bo rekla ne. Kaj pa potem? Zdi se mi, da se bom mogel odseliti v drugo državo ali bolje kar na neko drugo celino, da jo pozabim.