Ko te usoda loči od tistega, ki ga imaš najraje, da dobiš tisto, po čemer hrepeniš!

13. 01. 2017 ob 05:48 Resnična zgodba ženske, ki te ne bo pustila ravnodušnega Ključne besede: zgodba, resnično, tragedija, nesreča, sreča, otrok, ljubezen, žalost Življenje zna biti včasih kruto in krivično ter nas nemalokrat postavi pred velike preizkušnje. A vendar za vsakim dežjem posije sonce in če gledaš na svet s pozitivo, se ti to tudi povrne. Tokrat ti predstavljamo zgodbo, ki smo jo našli na angleški spletni strani, kjer ljudje objavljajo svoje ganljive, neverjetne in predvsem življenjske zgodbe, ki dajo misliti.    Za javnost jo je pred kratmi delila in svoje občutke napisala 32-letna Rebecca iz Nottinghama v Angliji. Želela je, da svoja občutenja in kako zna biti življenje nepredvidljivo pokaže tudi drugim, ki imajo podobne zgodbe. Namen njenega pisanja ni bil, da se zasmili drugim, ampak predvsem ta, da če na življenje gledaš s pozitivne strani, začneš živeti bolj srečno.     Z Edwardom sta se ujela takoj, ko sta se spoznala in skupaj začela živeti ter ustvarjati prihodnost.    Edward je fant, za katerega bi bila pripravljena umreti. Vem, sliši se dramatično in čisto preveč klišejsko. Ampak tako pač čutim in prav je, da tako tudi napišem. Spoznala sva se preko moje sestre, na njenem rojstnem dnevu. Takoj, ko mi ga je predstavila mi je bil všeč. Tiste zelene oči, malce daljši rjavi lasje, ki so mu segali čez oči in nasmeh ob katerem bi se stopilo vsako dekle. No in tudi jaz sem se. Tisti večer sva si bila najbrž usojena, saj sva ostala skupaj in se čez leto dni celo poročila. ''O, bog, kako ga ljubim!'' Sem sama pri sebi mrmrala, ko sem hodila proti oltarju in to si ponavljam še danes. Seveda pride v življenju trenutek, ko se s partnerjem tudi skregaš in bi mu v glavo najraje zabrisal skledo, ampak to je le trenutek … v bistvu pa veš, da je tisti objem, ki ti ga da on, največje bogastvo, ki ga ne premore noben denar tega sveta. Morda se vam sliši, da sva se poročila prehitro, ampak verjemite, da tega ne obžalujem in nikoli ne bom. No, zapletlo pa se je, ko sem hotela zanositi. Vedela sem, da se to ne zgodi čez noč, zato nisem obupala in si rekla, da je prav, da malce zaživiva in storiva stvari, ki jih še lahko, dokler sva sama. Minili sta dve leti in še vedno sva bila brez otrok. Moram priznati, da sva živela zelo polno življenje ter prepotovala veliko destinacij in časa za otroke kar nekako ni bilo. Nisva bila bogataša, ampak sva si življenje znala organizirati tako, da sva privarčevala denar in obiskala vse, kar sva želela videti.         Nekega dne pa sva se odločila, da potovanjem narediva konec in se posvetiva ''delanju'' novih družinskih članov. Nikakor nama ni uspelo in sva morala naposled le poiskati zdravniško pomoč. Začela sem se zdraviti, vendar neuspešno. Nič, nič in nič. Začel se je zdraviti tudi on in zdravniki nikakor niso mogli ugotoviti zakaj gre. Zatem pa šok. Ugotovili so, da imam redko napako, ki se pojavi pri 1 % žensk in ne bom nikoli mogla imeti otrok. Sesulo me je. Počutila sem se, kot bi me nekdo ustrelil. Krvavela sem od znotraj. Po glavi so se mi začele poditi misli kot so: Nikoli me ne bo nihče klical mama, nikoli ne bom imela vnukov in moškemu, ki ga ljubim ne bom mogla dati otrok, pustil me bo, živela bom brez smisla …Leta so bežala, jaz pa sem se počasi navadila na misel, da ne bom nikoli mama. Sprijaznila sem se, da ne bom nikoli vedela, kako je opravljati najlepši poklic na tem svetu in 9 mesecev pod srcem nositi nekoga, ki ti potem predstavlja cel smisel življenja. Žal meni to ni bilo usojeno.      Na vso moč sta si želela otroka, a je usoda očitno hotela drugače ... Edward je bil neverjeten in se ves čas trudil, da ne bi obupala. Imel me je neizmerno rad in videlo se je, da me še vedno gleda z istimi očmi kot prej, čeprav sem imela občutek, da se mu kar naenkrat gnusim. Počutila sem se kot robot in niti najmanj ženska. Nato sva začela razmišljati o posvojitvi in spoznala koliko enih papirjev je treba izpolniti, pa dati čez pogovorov, koliko časa in denarja izgubiš, da dobiš tisto dete, ki bi mu omogočil življenje ter ga ljubil brezpogojno. Noro, kako sva bila utrujena. Bila sem utrujena od zdravnikov, od premlevanja in predvsem od misli, da ne bom Edwardu nikoli mogla dati otrok. Vedela sem, da si bo slej ko prej poiskal drugo. Tega mu nisem omenjala, saj si ni zaslužil, ker je bil do mene tako dober in ga nisem želela spravljati v slabo voljo. Do njega sem postala hladna, on pa me je še vedno razvajal in mi nudil vso ljubezen, ki sem jo potrebovala.       Zakaj nas življenje vedno udari tam, kjer najbolj boli? Ljubezen, otroci, izguba ...   Spravila sem se k sebi in bil je čas, da le začneva resno razmišljati o posvojitvi otroka in končno zaživiva. Edward je tako tistega dne po službi odšel na Ministrstvo za delo in socialne zadeve, da bi sprožil postopek. Pripravljena sva bila, da bo postopek trajal več mesecev, a sva imela voljo in se s tem nisva obremenjevala. Želja, da postanem mama je v meni rasla in lahko bi premikala gore. Tisti dan sem ga čakala doma, da se končno vrne in poroča, kaj je na ministrstvu uredil ter kdaj začneva s postopkom posvojitve. Imela sem neizmerno dober občutek, zato sem nama pripravila večerjo, odprla najboljše vino ter počakala, da končno zaslišim avto, ki bi naznanjal njegov prihod. Čas je mineval, Edwarda pa še kar ni bilo. Malce me je zaskrbelo, zato sem ga poklicala. Številka je bila nedosegljiva. Nekaj minut po 21. uri zvečer, sem prejela klic iz policijske postaje: ''Dober večer! Smo dobili gospo Rebecco … ne vem, kje naj začnemo, ampak vaš mož … '' Vedela sem, da je nekaj hudo narobe, srce mi je zastalo, postala sem trda kot kamen in čutila sem, da mi zmanjkuje zraka. Še danes ne vem, kako sem to sprejela, ne da bi izgubila zavest. Edward je imel namreč prometno nesrečo, ko se je vračal domov. Na semaforju je vanj priletel tovornjak, ki mu niso delale zavore ... umrl je na mestu.  Čez nekaj dni je bil Edwardov pogreb. Stala sem pred njegovim grobom, zrla v njegovo sliko in se spraševala: ''Zakaj?'' Bila sem brez solza, počutila sem se popolnoma prazno in se spraševala, zakaj bi sploh še živela. Občutek, ko zgubiš ljubljeno osebo je nekaj, kar ne zna opisati nihče, dokler tega ne doživi. Na začetku sem napisala, da je Edward fant za katerega bi bila pripravljena umreti  … usoda je žal hotela drugače. Če ste morda opazili, sem stavek napisala v sedanjiku, zato, ker ga še vedno ljubim in čutim, da je z mano ter vedno bo.       Ko se nad nas zgrnejo najbolj črni oblaki, vedite, da bodo kaj kmalu odšli in bo posijalo sonce. Tudi takrat, ko se to zdi nemogoče. Čez 2 meseca se je zgodilo nepričakovano. Rebecca je izvedela, da je noseča. Ni vedela, kako je to sploh možno in se ji je po glavi podilo na milijone vprašanj. Tolažila se je, da gre najbrž za čudež. Prav tako je spoznala, da očitno v življenju ne more imeti vsega in ji je bog vzel partnerja, da bi lahko dobila otroka. Žalost in neznosna bolečina, ki jo je doživljala ob izgubi partnerja, je končno nadomestila sreča. Rebecca ni vedela, kako naj bo srečna, a se je potrudila. Spoznala je, da ji je Edward dal smisel življenja s tem, ko je bil ob njej in tudi, ko ga ni bilo več. Poklonil ji je najlepše darilo za katerega bo živela in bo Edward tako za vse večne čase ostal del nje.