13-letna Slovenka napisala najlepše pismo med 64 državami

25. 11. 2016 ob 10:24 Med skoraj milijon pismi ji je uspelo osvojiti bronasto pisemsko medaljo Ključne besede: pismo, slovenska šolarka, medalja, bronasto, tekmovanje, oš Dragatuš Si predstavljaš, da napišeš pismo samemu sebi za leto 2047 in s svojim razmišljanjem pometeš s konkurenco? Se pravi, da napišeš tako zelo dobro pismo, ki mu ni kos nobeno drugo izmed skoraj milijon drugih?   No, slovenski šolarki je uspelo prav to!   Daša Bahor je 13-letno dekle, ki obiskuje Osnovno šolo Dragatuš v Beli krajini in je prejela svetovno bronasto pisemsko medaljo in priznanje za najlepše pismo. Učiteljica je bila nad njenim razmišljanjem navdušena in je pismo poslala na natečaj svetovne poštne zveze.    Letos je bila tema, da mladi sami sebi napišejo pismo v kakšnem svetu bodo živeli leta 2047. Med skoraj milijon pismi iz kar 64 držav je tretje najlepše pismo na svetu napisala slovenska šolarka.   Svetovna poštna zveza že več kot 40 let razpisuje mednarodni natečaj za najlepše pismo, kjer spodbujajo mlade šolarje, da več pišejo. Zlata pisemska medalja je šla v Vietnam, srebrna v Romunijo in seveda bronasta k nam v Slovenijo.     Vir: MMC RTV SLO   Celoten prispevek si lahko ogledaš TUKAJ!   Objavljamo del Dašinega pisma, ki ji je prineslo bronasto medaljo in ga je vredno prebrati.   Draga Daša   Kakšno je življenje v letu 2047? Morda se spomniš namena tega pisma, mogoče ti bom pa sedaj pomagala obuditi spomin. Pišem, da te spomnim, kakšen je bil svet nekoč. V ''daljnih'' začetkih 21. stoletja, ko je po naši državi še vsak dan potovala vsaj ena novica o vojni, ki se nam je sprva zdela zelo daleč, a nam je kmalu začela dnevno pošiljati budnico v obliki žrtev in nas prisilila pomisliti, da celo naš idilični kotiček sveta na imun na slabe stvari, ki se dogajajo okoli nas.    Sedaj si še ne znam predstavljati, kje bom pristala čez 31 let in pol, ko bom brala tole pismo. Mogoče je lažje gledati v prihodnost glede nečesa, kar nima toliko vidikov in možnosti. Na primer vojna. Lahko se bo nadaljevala, lahko se ne bo; druge možnosti ni. Vem,  da se bodo vsi borili do zadnjega – vsi, da se bo končalo. Pomembno je le, komu v prid. Ampak včasih morda z zmago povzročimo še več škode.    Vir: MMC RTV SLO   Želim si, da v novem lepšem svetu, ki bo dovoljeval različnost ne pa poskušal strniti ljudi v neko idealno različico človeka. V okolici, kjer se bo vsak počutil varno – ne izobčeno, ne preganjano. Nekje, kjer ni prostora za stereotipe in predsodke, ki nam onemogočajo mirno življenje drug z drugim in nas potiskajo narazen, vsakega med svoje, dokler vsa zloba ne izbruhne na dan.    Šele, ko je vsega konec, se zavedamo, da sovraštva ne moremo uničiti s sovraštvom, kot ne moremo premagati teme s temo. Slepimo se in sami sebe prepričujemo, da sprejemamo pravo odločitev. Seveda, nikoli se ne bomo mogli znebiti vseh slabih stvari; tudi ko posije sonce, ostanejo sence. A vendar je bleda senca bolje kot potiskanje sebe in nezavedno velikokrat tudi vseh okoli nas v trdo temo, vsakega na svojo stran. Tako ne škodimo samo svoji prihodnosti, temveč tudi prihodnosti svojih bližnjih.     Pa naj bo to na merilu posameznika ali države. Velikokrat nas nesreča, namesto, da bi nas združila, samo še bolj odriva narazen, da na koncu naš cilj, uperjen v določenega nasprotnika, zbledi in zabriše črte med prijateljstvom in izdajo.Ena od premnogih oseb, ki so trpele zaradi sovražnosti med drugačnimi ljudmi, je bila moja budnica v dogajanje okoli mene. Se še spomniš?