Srce slovenskega in svetovnega juda

18. 09. 2016 ob 10:05 Marjan Fabjan na zajtrku pri Boštjanu Romihu Ključne besede: Boštjan Romih, Marjan Fabjan, Zajrtk z zvezdami, trener juda To nedeljo pa je v goste prišel Marjan Fabjan, ki bi mu lahko rekli kar srce slovenskega in svetovnega juda. Njegov zadnji uspeh je bila 25-letna Celjanka Tina Trstenjak, ki je na letošnjih olimpijskih igrah odnesla zlato odličje.   Kdo je pravzaprav Marjan Fabjan? Po poklicu je zlatar. 55-letni brezkompromisni trener juda, ki je z varovanci svojega kluba Sankaku v judu dosegel vse, kar se doseči da. Med drugim je poskrbel tudi za režijo osvojitve zlate olimpijske medalje, ki si jo je na OI v Londonu okrog vratu obesila Urška Žolnir. V tokratnem intervjuju nas je bolj kot medalje in rezultati zanimalo predvsem, kako razmišlja, kaj dovoli in prepoveduje svojih tekmovalcem, kaj meni o prihajajočem svetovnem mladinskem prvenstvu v judu, kaj ga ločuje od drugih in zakaj je odklonil povabilo na večerjo z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom.Že kot tekmovalec je bil zelo uspešen na nacionalni in manj na mednarodni ravni. Bil je štirikratni prvak Jugoslavije v svoji kategoriji. Nekaj let je tekmoval in živel tudi v tujini. Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino in se posvetil treniranju.   Je ustanovitelj in glavni trener kluba Judo klub Z'dežele Sankaku Celje, ki je proizvedel vrsto mednarodno zelo uspešnih tekmovalcev v judu. Leta 2003 je prejel Bloudkovo plaketo za pomemben prispevek pri razvoju juda v Sloveniji. Leta 2012 pa je dobil še bolj cenjeno Bloudkovo nagrado.Kot glavni trener in mentor je vzgojil celo vrsto mednarodno uspešnih judoistk in judoistov; Urška Žolnir, Petra Nareks, Lucija Polavder, Rok Drakšič, Tina Trstenjak in Ana Velenšek so med najuspešnejšimi poleg številnih drugih. Vsi priznavajo Marjanovo delo z njimi za enega ključnih elementov na njihovi poti do uspeha.Trenutno Marjanov klub dela z preko tristotimi člani, ki jih trenira približno 20 trenerjev.     Rojen je bil kot četrti otrok očeta Mirka Fabjana in matere Jožefe. Oče je bil po rodu slovenski Primorec iz Štanjela na Krasu, in je na celjsko pobegnil potem, ko je dezertiral iz italijanske vojske v kateri se kot Slovenec ni počuti domače. Mati je bila gospodinja, oče pa čevljar, ki se je zaposlil na Zavodu za rehabilitacijo invalidov. Oba je izgubil že zelo zgodaj kar ga je utrdilo v življenju.     Živi skupaj z svojo življenjsko spremljevalko Simono Lotrič, ki jima je leta 2011 rodila sina Jana. Tudi Simona se ukvarja z judom in delom v Fabjanovem klubu kjer poučuje najmlajše.Vsakič, ko so njegovi varovanci dosegli uspeh na olimpijskih igrah je storil kaj posebnega. Tako je po dveh kolajnah na enih igrah 21. avgusta 2016 se odpravil peš na pot od Celja do Brezij dolgo 106 kmZa svoje delo na področju treniranja in delovanja judo kluba je Marjan prejel številne nagrade in priznanja tako z strani države kot tudi lokalnega in mednarodnega okolja. Na državni ravni je najprej leta 2003 ob prvem mednarodnem uspehu prejel Bloudkovo plaketo. Nato je po prvi zlati olimpijski medalji leta 2012 postal dobitnik Bloudkove nagrade.